Turni klub Gora: Dovška Baba - Miha, Krnica Mrzle vode - Igor, Zelenica - France
Danes sva jo z Boštjanem krenila na Dovško Babo. Cesta je prevozna do Ciceve bajte. Smuči se da nadeti nad Cicevo bajto pri prvi zapornici. Na nekaj mestih je par kopnih odstavkov, tako da je smuči potrebno sneti. Z Boštjanom sva po cesti nadaljevala pot do koče na planini Dovška Rožca. Tam sva se malo okrepčala in pot nadaljevala proti vrhu Babe. Na vrhu uživala v toplem vremenu in razgledih daleč naokoli. Potem je sledil spust v dolino.
Na vrhu smučarija po nepredelani skorijci, malo nižje pa uživaška smučarija po srenu do ceste. Po cesti dol do vozila pa še kar v redu. Na vsake toliko časa je tudi kakšen kamen na snežni površini. Cesta je neprekinjena s snegom od Starke dalje.
Glede na včerajšnje razmere v Špranji si mislim, da bi moralo biti v Krnici Mrzle vode podobno. Saj bi bilo, če ne bi prišla nenadna otoplitev, ko se je mrzlo spremenilo v toplo.
Da ne bi prehitro opravil ture, pa tudi, da si ogledam razmere pod Lastovicami, se odločim, da grem iz Zajezere preko sedla Prašnik. Malo hodim po cesti, nekaj po gozdnih bližnjicah, potem pa sledi nekoliko daljše prečenje pod Lastovicami, v zadnjem delu tudi malo navzdol do stika s potjo, ki pripelje iz doline Mrzle vode. Sneg lepo drži, pod Lastovicami pa je bil tudi že ojužen, tako sem zapel tudi kakšno vejo rušja, saj kljub zadnjemu skoraj metru novega še vedno ni povsem prekrito.
Zatem od bivaka slišim neke glasove, kmalu pa tudi zagledam tri, ki se vzpenjajo. Ker jo uberem kar direktno v krnico, pridobim nekaj prednosti, predvsem pa mi pripada vlečenje špure po mehkobi, ki se je nesramno lepila na kože, čeprav so skoraj nove in še zjutraj namazane z voskom. Še dobro, da je bilo vmes tudi nekaj bolj trde klože, kjer sem nekako otresel tisto mehkobo. Tako sem med rahlim sneženjem (napovedamo seveda ni bilo) pridrsal do razcepa stare desne poti na škrbino Mrzle vode in novo pot, ki poteka po levi strani, tam sem tudi zaključil. Še preden sem se dobro pripravil na smučanje, so bili prej omenjeni trije že za mano, med njimi prepoznam Bineta. Rečemo nekaj besed, tudi glede smuči s katerimi smo lani opravljali teste, potem pa jaz odsmučam, saj me je čakal še vzpon na sedlo Prašnik.
V prvem delu je bilo kar luštno,saj je bil sneg še dokaj suh, nižje pa tako nesmučljiv sneg, kot da bi imel namesto drsne ploskve smirkov papir. Ob ohladitvi se bo v naslednjih dneh težko še našlo kaj suhega, verjetno pa mo marsikje tudi precej skorajsto.
Spodaj na razcepu ponovno nalepim kože in grem v smeri sedla Prašnik, od tam pa po cesti in skozi gozd v Zajezero, v spodnjem delu je šlo bistveno bolje, saj je sneg že predelan.
Krasen ambient, še veliko lepši, če je nad njim modro nebo, sicer pa taka bolj zasanjana, siva, pa vseeno lepo, to pa je tudi pomembno, saj ravno zaradi tega hodimo na take ture, pa še prijatelje srečaš.
Danes sem si privoščil en hiter dopoldanski skok na Zelenico, kar sicer res ni kakšen vele turnosmučarski cilj. Vendar je turno smučanje dejavnost, ki jo počnemo iz lastnega veselja in ne zaradi dosežkov in tekmovanja. In takim zapisom je predvsem namenjeno to spletišče.
Čeprav je Boris že včeraj napisal o razmerah na Zelenici, so bile moje današnje izkušnje že drugačne.
Od parkirišča do snega na začetku prve izravnave je potrebno nesti smuči samo nekaj minut. Nato sem se na smučeh vzpel po servisni cesti mimo zaprte koče na Zelenici na Zgornji plot. Vreme je bilo sicer oblačno, zato pa je bil sneg ravno prav omehčan, da sem celoten vzpon opravil na smučeh in je bila smuka mimo koče in nato po nekdanjem smučišču pravo veselje. Kar mikalo me je, da bi vzpon ponovil, a me je čas preganjal - pa prihodnjič.