Janez Pikon: Prvi zametki športa in turizma sežejo na začetek 19. stoletja, kot tudi množični obiski naših gora. 
V starih časih domačini niso imeli preveč časa oziroma možnosti, da bi se ukvarjali s športom. Trde življenjske razmere so narekovale razporeditev aktivnosti tako, da je bilo treba iz slabo rodovitne zemlje in ostalega, kar je ponujala narava iztisniti kar največ oziroma toliko, da so ljudje lahko preživeli. Tako ni ostalo dosti časa, da bi se ukvarjali še s čem drugim. Občina Bohinj sicer praznuje 26. avgusta dan, ko so se leta 1778 »Štirje srčni možje,« domačini iz Bohinja, kot prvi povzpeli na vrh naše najvišje gore. Vendar je bilo to njihovo dejanje bolj dejanje raziskovanja ali premagovanja neznanega (pač v skladu s takratnim razsvetljenskim duhom, ki je hotel premagati prej ukoreninjeno vraževerje, da so gore domovanje zlih, ter človeku neprijaznih oziroma nedoumljivih sil in bitij), kot pa ukvarjanje s športom, v tem primeru z gorništvom. Hoja v gore je bila v tistih časih (kot že v pradavnini) namenjena predvsem lovu in iskanju rudnega bogastva, v skladu z razsvetljenskim pojmovanjem sveta pa je bila namenjena tudi raziskovanju botaničnega sveta Julijskih Alp in ni bila, kot v naših časih, potreba po »osvajanju nepotrebnega.«
Prve zametke ukvarjanja s športom oziroma s športnim turizmom tako lahko postavimo v 19. stoletje, ko se za lepote Bohinja začnejo zanimati meščanski sloji in ljudje, ki so imeli v tistem času pač dovolj časa in denarja za potovanja. To je bil tudi čas pojava bolj množičnega turizma. Bohinj je bil po svojih lepotah že znan po avstrijskem cesarstvu (kasneje Avstro-Ogrski) vendar je bil prometno odmaknjen.
Začetke množičnega športnega udejstvovanja v Bohinju tako lahko postavimo v drugo polovico 19. stoletja, ko se začne množično obiskovanje naših gora. To je bil tudi čas prebujene narodne zavesti, ko so Slovenci tekmovali z Nemci za prvenstvo v naših gorah. Šlo je za to, kakšno identiteto bodo imele naše gore. Nemško planinsko društvo je hotelo s postavljanjem planinskih postojank (tudi v Bohinju so Nemci postavili prvo planinsko kočo – leta 1884 Malnarjevo kočo na planini Za Črno goro, ki pa je pogorela leta 1944 in nikoli ni bila obnovljena) vtisniti našim goram nemški pečat. Kot odgovor na to se pojavi ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Bohinjski kaplan Ivan Žan je s somišljeniki že leta 1872 v Srednji vasi ustanovil društvo Triglavski prijatelji. Na Prodih pod Triglavom so celo zgradili manjšo planinsko postojanko, imenovano Triglavski tempelj. Nadelali so tudi pot po grebenu Triglava. Oblasti pa društva niso hotele priznati. Žana so z dekretom premestili, društvo je prenehalo z delovanjem, postojanka pod Triglavom pa je že leta 1875 propadla. Poskus ustanovitve Slovenskega planinskega društva v Ljubljani je bil bolj uspešen in 15. oktobra 1892 je bil v Ljubljani pripravljalni shod. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor se je tako zgodil 27. februarja 1893, njegov načelnik pa je postal prof. Fran Orožen. Društvo je svojo prvo kočo postavilo prav v Bohinju, na planini Za Liscem poleti 1894 (koča je bila poimenovana po načelniku Orožnu), kar je bil v tistem času prvovrstni dogodek za Bohinj. Naslednje leto so odprli še Vodnikovo kočo na Velem polju. Leto kasneje so postavili tudi Triglavski dom na Kredarici. V času pred prvo svetovno vojno je bilo v Bohinju 12 gorskih vodnikov.
V čas pred prvo svetovno vojno sodi tudi ustanovitev prvih prosvetnih društev (Katoliško prosvetno društvo, kasneje Orel, leta 1903 in ustanovitev liberalnega Sokola 1909), društvi pa sta velik pomen pripisovali tudi športnim aktivnostim.
Leta 1908 je Deželna zveza za tujski promet dala pobudo za ureditev sankališča. Tako so zgradili 2100 metrov dolgo sankališče Belvedere nad Bohinjsko Bistrico. Odprli so ga januarja 1909. Sankališče je bilo zelo dobro obiskano na njem so potekala tudi številna tekmovanja. Domačini pa so služili z vzdrževanjem prog, prevažanjem turistov in nošenjem sank.
Na številnih terenih za smučanje (Senožeta, Strme, Dobrava …) je bilo precej smučarjev že pred prvo svetovno vojno pa tudi med samo vojno. Prvi smučarji v Bohinju so bili sicer gozdarji in lovci, ki so potrebovali smuči za opravljanje dela na terenu. Na začetku so smuči za vse smučarske discipline izdelovali kar v domačih mizarskih delavnicah. Leta 1902 pa jih je začel izdelovati kolar Franc Rozman (po domače Rodar iz Bohinjske Bistrice), po vzorcu zlomljenih smuči, ki so jih v Bohinju za sabo pustili tujci. Smuči Triglav, ki so jih izdelovali v tej delavnici so bile na zelo dobrem glasu. Pri Rodarju so izdelovali tudi sanke. Rudolf Badjura, eden pionirjev smučanja na Slovenskem je že pred prvo svetovno vojno (po dostopnih podatkih že leta 1909) v Bohinju organiziral smučarske tečaje še bolj pa se je zavzel po koncu prve svetovne vojne. Napisal je celo študijo, kako naj bi v Spodnje Bohinjskih gorah povezali primerne terene za smučanje in ustvarili velik smučarski center po vzoru na francoski Chamonix. Leta 1912 je bila izdana posebna karta turno smučarskih poti v okolici Črne prsti. Smučarje so vozili vlaki iz Ljubljane, Gorice in Trsta, železnice so smučarjem dajale popuste za vozovnice. Bohinj se je smučarsko opremil po koncu prve svetovne vojne, ko je v vojaških skladiščih ostalo veliko materiala med drugim tudi smuči. Pozimi leta 1920/1921 je zimskošportni odsek Slovenske športne zveze v Bohinju celo organiziral nekakšno poluradno državno prvenstvo v zimskih športih (drsanje, sankanje, tek na smučeh in smučarski skoki), isto so ponovili eno leto kasneje.
Za razvoj športa v Bohinju je obdobje med svetovnima vojnama zelo pomembno saj je bil Bohinj eno glavnih zimskošportnih središč v novonastali Kraljevini SHS (kasneje Jugoslaviji). Leta 1924 je Turistovski klub Skala, čigar člani so se ukvarjali z alpinizmom, smučanjem in fotografijo, postavil Skalaški dom na Voglu. Bohinjsko podružnico kluba je leta 1922 ustanovil prof. Janko Ravnik na žalost pa je delovala samo v letu ustanovitve. Še večja pridobitev za zimski šport in gorništvo pa je bila postavitev prostornega Doma na Komni leta 1938. Obe postojanki sta postali pomembni izhodišči za planince in turne smučarje.
Za postavitev Doma na Komni ima zlasti velike zasluge Tomaž Godec, usnjar iz Bohinjske Bistrice, ki je bil ena osrednjih osebnosti športnega in sploh družbenega življenja v Bohinju v obdobju med svetovnima vojnama.
V tem času so bili smučarji na Bohinjski Bistrici organizirani v Smuško društvo na čelu katerega je bil Tomaž Godec. V tem času je smučarje iz Ljubljane v Bohinj vozil posebni »Beli vlak.« Poleg Godca je bilo v Bohinju takrat še nekaj odličnih smučarjev izmed katerih velja posebej omeniti Franca Podlipnika, ki je, prav tako kot Tomaž Godec, dosegel tudi nekaj odmevnih mednarodnih uvrstitev in Albina Novšaka, ki je spadal v vrh domačega skakalnega športa.
Med največje pridobitve tistega časa v Bohinju pa lahko štejemo gradnjo nove, 50-metrske skakalnice na Poljah. Načrte zanjo je izdelal inž. Thorleif Tunold Hanssen iz Norveške. Hanssen je bil tudi trener naših smučarjev skakalcev. Na Hanssenovi skakalnici je v prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja potekalo več odmevnih mednarodnih tekmovanj, po letu 1935 pa se je tovrstna dejavnost preselila v Planico, saj je v Bohinju v obdobju odjuge problem predstavljalo pomanjkanje snega. Velja pa omeniti, da se je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, čez Hanssenovo skakalnico večkrat pognala tudi ženska - to je bila Spotčova Anica (Anica Stare) z Žlana, ki je dosegla dolžino 25 metrov, kar je bil za tiste čase izjemen in nenavaden dosežek saj ženske niso ravno pogosto skakale na smučeh.
Veslanje se v tem času v športni obliki ni razvilo. Edini omembe vreden dogodek na tem področju je Državno prvenstvo v kajakaštvu Kraljevine Jugoslavije, ki je potekalo na Bohinjskem jezeru leta 1936.
Med Orli in Sokoli pa je bila popularna telovadba, ki je bila zlasti aktualna v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zaradi političnega rivalstva je bilo med njimi močno tudi športno rivalstvo. Reprezentanca Kraljevine Jugoslavije v gimnastiki je bila v tistem času ena najmočnejših na svetu (med drugimi je bil član te reprezentance tudi Leon Štukelj), eden udarnih adutov reprezentance pa je bil odlični bohinjski telovadec Tone Malej, dobitnik bronaste kolajne na Olimpijskih igrah leta 1928. Malej se je na vrhuncu svojih moči, leta 1930 smrtno ponesrečil med vajo na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu. Glede na to, da v tem obdobju v Bohinju ni bilo telovadnice niti primerno urejenega telovadišča je bil razvoj športa in športne vzgoje oviran, z izjemo zimskih športov.
Druga svetovna vojna je prekinila športno udejstvovanje Bohinjcev za kar dolgo dobo, po njej pa je bila država tista, ki je skrbela za tovrstno dejavnost, celotni šport pa je urejala centralistično.
Med najbolj podjetnimi so bili v tistem času bohinjski sankači, člani Sankaškega kluba Bohinj, ki so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja prišli na zamisel o izgradnji novega umetnega sankališča na terenu malo bolj zahodno od sankališča Belvedere oziroma cilja znamenite smuk proge na Kobli. Gradnja se je začela 1958. Po številnih zapletih z izvajalci in dokumentacijo in z veliko prostovoljnega dela je bilo sankališče leta 1960 dograjeno. Proga je bila dolga 1150 metrov, višinske razlike je bilo 120 m na progi pa iz zidakov zgrajenih 11 umetnih ovinkov izmed katerih je vsak imel svoje ime. Start je bil zahodno od Gregorčevega rovta cilj pa »Pr' treh hruškah.« Delovalo je dobri dve desetletji, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo, kar je velika škoda, opuščeno.
V času decentralizacije so se pristojnosti na področju športa in športne vzgoje prenesle na občine in okraje, država pa je to področje obvladovala s številnimi organi za šport pri skupščinah občin in republike. Po združitvi občin Bled, Bohinj in Radovljica v eno občino s sedežem v Radovljici je bila ustanovljena tudi Občinska zveza za telesno kulturo Radovljica in sicer spomladi leta 1961. Povečal se je družbeni interes za položaj v »telesni kulturi« in po začetnih težavah so se postopoma kazali rezultati strokovnih prizadevanj. Vseskozi pa se je pojavljal problem financiranja in pomanjkanja športnih objektov.
V tem času je na področju Bohinja delovalo Telesno vzgojno društvo Bohinj na Bohinjski Bistrici in Šolsko športno društvo Bohinj. V Telesno vzgojnem društvu Bohinj so gojili alpsko smučanje, smučarske teke, smučarske skoke, sankanje, odbojko, nogomet in atletiko. V okviru Občinskega strelskega odbora Radovljice so delovali strelci Strelske družine Florjan Majhen. Planinci so bili organizirani v okviru planinskih društev na Bohinjski Bistrici in Srednji vasi. Nekaj časa je deloval tudi Kegljaški klub na ledu Bohinj. To je bil tudi čas graditev večjih športnih objektov na območju naše občine. Postopoma so gradili smučarska centra na Kobli in Voglu v okviru turističnih organizacij.
Tak sistem je obstajal vse do leta 1971 ko so bila sprejeta ustavna dopolnila, nato pa je država športni sferi postopoma odstopala vedno več nalog. V obdobju samoupravnega socializma je država razpustila vse organe za šport in prenesla naloge na samoupravne skupnosti. Decembra 1973 je bila ustanovljena Temeljna telesnokulturna skupnost, ki je delovala vzporedno z Občinsko vezo telesnokulturnih organizacij, od nje je prevzela tudi vrsto pristojnosti. Le-ta se je v skladu splošnimi usmeritvami, februarja 1975 preoblikovala v Zvezo telesnokulturnih organizacij Radovljica. S številnimi samoupravnimi akti so uredili delovanje množičnega, tekmovalnega in vrhunskega športa. V tem času so se korenito izboljšale razmere v telesni kulturi. Po letu 1980 pa se je, zaradi poslabšanja gospodarskih razmer, investiranje v šport nekoliko upočasnilo.
V letu 1991 se je Zveza telesnokulturnih organizacij preimenovala v Športno zvezo. To pa je tudi obdobje, ko so se ustanavljala posamezna športna društva v krajevnih skupnostih v Bohinju. Telesno vzgojno društvo Bohinj, kot enovita organizacija različnih panog, ni več organizacijsko zadržalo posameznih aktivnosti, ustanavljati so začeli nova društva in klube, predvsem eno panožne organizacije.
V tem obdobju so bili smučarski teki športna panoga, ki je v Bohinju najbolj izstopala. V letih 1956-1993 so bohinjski organizatorji prirejali mednarodna FIS tekmovanja za Pokal Bohinja, Alpski pokal in Svetovni pokal. Tekmovanja so se odvijala na Pokljuki in v Bohinju, dvakrat pa tudi v Mojstrani. Slabe snežne razmere so na koncu tekmovanje prestavile celo na Vogel in Rudno polje (tam še danes potekajo tekmovanja v biatlonu na državni in mednarodni ravni, vključno s svetovnim pokalom), kjer je danes moderno opremljen smučarsko tekaški oziroma biatlonski center. Organizacijo teh tekmovanj je postopoma prevzelo blejsko turistično gospodarstvo saj je vnema dolgoletnih, večinoma prostovoljnih organizatorjev popolnoma zamrla po neslavnem propadu »Bohinjske športne loterije« in nikoli niso razjasnjenih mahinacijah, ki so spremljale ta projekt.
spisal: Adrijan Džudžar
Janez Pikon