Delo - Metka Žan: ... je ogrožena slovenska avtohtona pasma domačih živali
Registriranih je samo 660 glav te napol divje pasme, vključene v program biotske raznovrstnosti v živinoreji
Koza (Capra aegagrus hircus) spada med prve kmetijske živali, ki jih je človek udomačil pred približno 10.000 leti. Stalež koz v Sloveniji je okoli 27.000, v selekcijski program (odbira živali z boljšimi lastnostmi, na primer za rast, prirejo mleka …) pa so vključene tradicionalni pasmi (slovenska sanska in slovenska srnasta), tujerodna burska koza ter edina slovenska avtohtona pasma, drežniška koza.
Na današnjem ozemlju Slovenije je bila reja koz v preteklosti najbolj razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer naravne razmere niso dopuščale intenzivne kozjereje. Domača koza je bila pomemben in bogat vir mesa, mleka in mlečnih izdelkov. Ostanek te domače koze je drežniška koza, ki je po zakonu o živinoreji vključena v program varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji, ki ga izvaja javna služba nalog genske banke v živinoreji na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Ribaste, gamsaste, bajsaste koze
Drežniška koza je srednjega okvirja. Značilna je variacija različnih barv dlake in njihovih vzorcev, prevladujejo pa živali temnejše barve. Rejci uporabljajo specifične izraze za barvo živali.
Črne koze z rjavo obarvano dlako na vratu imenujejo ribaste, z dolgo dlako cevnjaste, s sivo obarvanimi dlakami med črnimi pa zelene. Živali oranžne barve imenujejo rumene, s pasom rjavosive barve golobaste, z bolj poudarjeno rjavo barvo gamsaste, bolj belkastim kozam pa rečejo vajsasta ali bajsasta …
Rogovi pri kozlih lahko dosežejo v dolžino celo meter, v večini primerov pa so rogate tudi koze. Kozli tehtajo od 50 do 70 kg in imajo višino vihra od 65 do 75 cm, medtem ko so koze težke od 40 do 60 kg in imajo višino vihra od 60 do 70 cm.
Drežniška koza ima kritično stopnjo ogroženosti. V skladu z registrom pasem, ki ga spremlja javna služba, je ocenjena velikost populacije drežniške koze okoli 660 živali in je najmanjša izmed vseh slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. Večino koz redijo rejci na območju znotraj geografskega obsega, ki je le okoli 25 kilometrov.
Dva tipa: mlečni in mesni
V preteklosti sta se glede na namen reje oblikovala dva tipa drežniške koze, kar se je ohranilo do danes. Na območju Bovca redijo drežniško kozo za prirejo mleka, na območju Drežnice pa za prirejo mesa. V skladu z omenjenima namenoma reje so zapisani rejski cilji v sprejetem in potrjenem rejskem programu za drežniško pasmo koz.
Drežniške koze v mlečnem tipu v poletnem obdobju večinoma pasejo v bližini planšarij ali v dolini, za drežniško območje pa je značilen specifičen način reje in je v Sloveniji edinstven.
Okoli tri četrtine leta so drežniške koze v mesnem tipu na visokogorski planinski paši na območju Krasjega vrha, kjer si s svojo izjemno prilagodljivostjo na lokalne razmere reje same iščejo tako krmo kot vodo (roso).
Paša v visokogorju
Drežniške koze v visokogorju preživijo same, neograjene, neodvisno od ljudi. Površine, ki jih imajo na razpolago, so obširne in koze, teh je na paši okoli 250 do 300, se tam porazgubijo.
Agrarna skupnost Krasji vrh vključuje kmetije iz Drežniških Raven, Magozda in Jezerc. Območje pod gorskim hrbtom, kamor živali spomladi naženejo na pašo, je obrnjeno proti jugu in se vleče od planine Zaprikraj na vzhodu proti Polovniku na zahodu ter se razprostira pod vrhovi Krasji vrh, Veliki vrh in Pirhovec. Zaradi takšne geografske lege je krma na voljo že zgodaj spomladi.
Poleti grušč zadržuje toploto, ki se ohrani vse do decembra. Nadmorska višina paše koz je od 900 do 1772 metrov. V poletni vročini gredo koze na višje ležeče pašnike, kjer je trava bolj sočna in rosa več časa. Pozno jeseni in na začetku zime se spustijo nižje, kjer lažje iščejo zavetje, objedajo grmovje in manjkrat sneži. Koze se najpogosteje zadržujejo na območjih, kot so Trne, Razur, Urščena glava, Asok, Kozje brado in Globoko.
Ulov s posebnimi jaslimi
Rejci proti koncu leta v teh nižjih predelih koze lovijo. Pri lovljenju privežejo žival na vrv in eno po eno privedejo nazaj v hlev. Koze, ki so manj vajene človeka, predvsem mlade, in so dolgo pašno sezono proste ter imajo na razpolago prostrane površine nad Drežnico, je težje uloviti.
Pri tem so rejcem v pomoč jasli, kamor natrosijo krmo ali sol (minerale), in ko koza potisne glavo v režo, da bi jedla, se jasli zaprejo. Jasli se postavijo na območja, ki so dobro vidna iz doline, tako lahko rejci hitro opazijo ujete živali in se takoj napotijo k njim.
Skoraj celoletna paša drežniških koz je povezana z razvojem živahnega temperamenta, zato jih rejci pozimi v hlevu večinoma privežejo, tudi zato, da se v zaprtem prostoru med sabo ne poškodujejo. Opisani način reje na drežniškem območju je bil uveden v preteklosti, predvsem zaradi revščine tamkajšnjih prebivalcev.
Zdravijo se same z zelišči
V času paše so koze popolnoma odvisne od svoje iznajdljivosti in naravne razmere dopuščajo, da preživijo tudi, če se konec leta ne vrnejo v hlev. Ob pojavu bolezni si živali pogosto same pomagajo z ustreznimi zelišči.
Koze ostanejo v hlevu do presušitve po odstavitvi kozličkov. Potem se krog ponovi in živali se ponovno vrnejo na planinsko pašo.
Čeprav so drežniške koze zaradi načina reje skoraj napol divje živali, je njihova vez s človekom ohranjena. Rejci jih občasno obiščejo v planinah, v svojo bližino pa jih privabijo tako, da jih kličejo in nagovarjajo na poseben način. Ko jih pregledajo, presodijo, ali potrebujejo kakšno pomoč.
Na gorski paši so koze različnih lastnikov, tisti, ki je na planinskem obhodu, pa poskrbi za vse živali, ne glede na to, čigave so. Priboljške jim daje tako, da mu jedo z roke, nikoli jim ničesar ne meče na tla.
Specifičnost reje drežniških koz zahteva način označevanja živali, da se jih hitreje in lažje prepozna, zato z rovašenjem na ušesih živalim naredijo oznako, značilno za posamezno kmetijo.
Kozličke v času velike noči večinoma še vedno prodajajo v Italijo za meso, kar je velika škoda.
Drežniška koza – naravna dediščina
Reja drežniške pasme koz na Drežniškem je nekaj posebnega, nekaj, kar je treba negovati in ohraniti za naslednje rodove. Je pomemben del tako kulturne kot naravne dediščine v mozaiku slovenske biotske raznovrstnosti v živinoreji.
Poskrbeti je treba za večjo prepoznavnost in ozaveščanje med potrošniki. To je lahko spodbuda pri ohranjanju drežniške koze in povečanju zanimanja za njeno rejo pri mlajši generaciji.
Dr. Metka Žan
Biotehniška fakulteta UL