Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Komandant je zaukazal Zlato lisico

Večer v nedeljo, Potovanja - Zmago Gomzi: Dušan Senčar je bil smučarski jasnovidec, ki je najboljše smučarke sveta leta 1964 prvič pripeljal na Pohorje

Če ne bi v smučanje vlagal vsega svojega časa in denarja, mu ne bi uspelo.
Spominjam se živo, kot bi bilo danes, pravi Tone Vogrinec. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sem se kot član strokovnega sveta Športne zveze Maribor udeležil ene izmed sej. Opazil sem Dušana Senčarja, prva točka dnevnega reda so bile namreč težave prirediteljev tekmovanja za zlato lisico. "Če ne boste zagotovili potrebnih dinarjev, ki nam jih manjka za organizacijo prireditve, te ne bomo organizirali," je udaril po mizi. Za minuto ali dve smo sodelujoči staknili glave, nato pa smo že razglabljali, koliko denarja bomo vzeti tej in oni panogi, samo da ga zagotovimo za Zlato lisico. Ko se je to zgodilo, je Senčar zadovoljno vstal, se nam zahvalil za razumevanje in jadrno zapustil sejo. Kar se je namenil, je izpeljal. - Fotografija: Odprtje prve Zlate lisice z govornikom Dušanom Senčarjem (Dragiša Modrinjak)

Rdeča zvezda na Glažuti
"Odločen in vpliven mož je bil," kot iz topa ustreli Tone Vogrinec, Senčarjev sopotnik od prvega tekmovanja za zlato lisico leta 1964. "Brez njega smučarski klub Branik ne bi bil to, kar je postal, brez njega ne bi bilo Zlate lisice, brez njega in Francija Čopa in Marjana Kožuha tudi Pohorje ne bi bilo takšno, kot je sedaj. Bil je zaljubljen v smučanje že med študijem v Beogradu in pozneje je bil vključen v jugoslovansko smučarsko zvezo. Dobro se spomin njegovega prihoda v Maribor. Na Glažuto, kjer smo imeli klubsko prvenstvo, je prišel v rdečem puloverju z znakom Crvena zvezda. Vsi smo ga gledali postrani, neki šminker, kmalu zatem je že postal predsednik SK Branik." - Fotografija: Horuk in hura je zapel Alfi Nipič (arhiv Večera)
Vogrinec je bil kot tekmovalec član smučarske reprezentance od leta 1960 do 1968, nato je šel k vojakom, rodil se mu je sin, in ko je odslužil vojaščino, je družina dobila prednost pred smučanjem. "Moral sem služiti denar, saj ga smučarski dosežki takrat niso prinašali. Zato nikoli nisem in ne bom pozabil, da mi je Senčar 1. januarja 1970. ponudil mesto profesionalnega direktorja smučarske šole Pohorje, zraven tega sem bil tudi trener mlajših kategorij. Dušan, ki je bil takrat predsednik alpskega odbora SZ Jugoslavije, me je v sezoni 1972/73 postavil za trenerja ženske reprezentance Jugoslavije.
Trener moške je bil Alois Kahr, ker pa mu zveza ni izplačala vsega denarja, je dal odpoved in Senčar je takrat dejal: 'Bo pa kar Tone trener ženske in moške reprezentance.' V naslednji sezoni, vključno s svetovnim prvenstvom v St. Moritzu, sem bil trener obeh tekmovalnih vrst, kar je bilo najmanj nenavadno." Senčar in Vogrinec sta bila vseskozi tesna sodelavca. "Imel je ogromno zaslug, da sem se oblikoval kot smučarski delavec, brez njega ne bi bil to, kar sem bil. Zakoličil je mojo športno in življenjsko pot."

Vedno je plačal zapitek
Vogrinec je Senčarja ohranil v prijetnem spominu. "Do nas, njegovih najtesnejših sodelavcev, je bil zelo obziren. Po vsakem sestanku smo kaj popili, se še dodatno pogovorili, zapitek je vedno plačal Senčar iz svojega žepa. Tu in tam se je naše druženje zavleklo pozno v noč, a ko smo se razšli, nam je zabičal: "Jutri ob sedmi uri se dobimo v moji pisarni." Kar prijeli smo se za glave, toda drugi dan smo bili točno takrat v njegovi odvetniški pisarni na Partizanski cesti 3 v Mariboru. Bil je človek z neverjetno energijo, vsako jutro je bil v svoji pisarni, čeprav je kdaj šel spat krepko čez polnoč. V smučarijo ni vlagal le svojega prostega časa, ampak tudi denar, ker jo je imel neizmerno rad. Senčarja sem zelo spoštoval, zaradi tega sem v dveh mandatih, kar sem bil član mestnega sveta občine Maribor, večkrat predlagal, da eno od mariborskih ulic poimenujejo po njem pa tudi po Franciju Čopu, žal brezuspešno. Menim, da je še vedno čas, da se tisti, ki o tem odločajo, spomnijo, kaj sta za mariborski šport in razvoj Pohorja naredila Senčar in Čop."
"Bil je komandant, če se izrazim v vojaškem besednjaku. To vrlino sem tudi sam delno povzel po njem. V SK Branik so se pod njegovim vodstvom kalili številni pozneje zelo uspešni smučarski delavci. Bil je strog, načelen in odločen. Ko se je odločil za nekaj, o čemer je bil prepričan, da je dobro, ni popustil niti za milimeter. Ko na Pohorju ni bilo krpe snega - v letih, ko še ni bilo umetnega zasneževanja -, je bil odločen, da Lisica bo. In je bila. Z Areha so kamioni vozili sneg na pohorsko strmino, ga po progi spuščali po žlebovih, pomagali so prostovoljci in tudi vojaki. Da smo izpeljali tekmo."
Fotografija: Lisica in njen oče (Boris Vugrinec)

Eno razočaranje, Križaj pa v stoenki
Vogrinca je razočaral le enkrat. "Do sezone 1975/76, ko sva s Križajem prebijala led na tekmah v svetovnem pokalu in ko se je Bojan začel uveljavljati z dobrimi dosežki, od SZ Jugoslavije nismo dobili nič denarja. Na tekme sva potovala s staro stoenko. V pravilih nekdanje Jugoslovanske zveze za telesno kulturo, kjer sem bil zaposlen pet let in pol, je bilo zapisano, da vozniku, ki zaradi smučarije uporablja svoj avto, pripada polovica denarja, kolikor stane vozovnica za vlak tja in nazaj. To je bilo nelogično, saj sem za uporabo svojega avtomobila dobil pol toliko, kolikor bi stal prevoz z vlakom. Ko sem po koncu sezone predsedstvu SZ Jugoslavije predložil obračun stroškov - predsednik je bilo Sarajevčan Žarko Ostojić -, so moj obračun zavrnili z vprašanjem, kdo mi je odobril stroške. Takrat me je Senčar edinkrat v življenju razočaral, saj je zatrdil, da ni ničesar podpisal, čeprav sva se o tem pogovorila pred sezono.
Ne vem, česa se je ustrašil. Toda pozneje se je zame postavil Janez Kocijančič, ki je bil član predsedstva SZ Jugoslavije, in denar sem dobil. (Zmago Gomzi)


BRANIKOV PREDSEDNIK 44 LET
Dušan Senčar se je rodil leta 1925 v Celju očetu odvetniku. Na smučeh je stal, še preden je hodil v šolo. Prve padce in vzpone je doživljal na hribih okoli Prevalj. Gimnazijo je končal v Celovcu. Vojna vihra ga je zanesla na Kosovo, postal je major. Po drugi svetovni vojni je v Beogradu študiral pravo in pozneje postal advokat. Na noge je postavil jugoslovansko smučarsko zvezo, 1948. je na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu vodil jugoslovansko odpravo. Po vrnitvi v Slovenijo je odprl odvetniško pisarno. Leta 1956 je postal predsednik Smučarskega kluba Branik Maribor, osem let pozneje je že organiziral prvo tekmovanje za Zlato lisico na Mariborskem Pohorju. Je oče tega tekmovanja, ob njem sta zanj veliko zaslug imela še Franci Čop in Marjan Kožuh. Dušan Senčar je bil predsednik SK Branik do leta 2000, celih 44 let. Umrl je leta 2003.
      Fotografija: Lisičkin organizacijski odbor leta 1993, od leve:
Marjan Pečarič, Dušan Senčar, Marjan Kožuh, Franci Čop in Mirko Žlender


V SARAJEVO PRIPELJAL OLIMPIJSKE IGRE
V mednarodnih smučarskih krogih so Dušana Senčarja zelo cenili, pove Tone Vogrinec. Boji za organizacijo tekmovanj so bili zelo trdi. "Jugoslavija je imela srečo, da je imela v njem spoštovano osebnost, poleg tega je znal jezike, predvsem nemško. Ko je bilo treba, je šel na nož, bil je pozitivno agresiven v korist jugoslovanske smučarije in za koristi Maribora in Zlate lisice. Stalno je bil boj za kvote, koliko Jugoslovanov lahko starta na tekmah za svetovni pokal. Domala vselej je bil zmagovalec. Tudi ko so odločali o prireditelju olimpijskih iger leta 1984, se je močno zavzel za Sarajevo, njegova beseda je bila ključna. Bil je vodja vseh moških tekmovanj na Bjelašnici, ženskih na Jahorini pa Slovenec Slavko Podkubovšek, ki je živel v Sarajevu.

ODLIČEN SMUČAR
Senčar je bil odličen tekmovalec. Na Prevaljah, kjer je bil Senčar doma, so prirejali tradicionalno tekmovanje Pavlov smuk. Branikovci smo redno nastopali na teh tekmovanjih. Kdor je trikrat zapored osvojil prvo mesto, je prehodni pokal, na katerem so bila vgravirana imena zmagovalcev, dobil v trajno last. In ker sem zmagal trikrat zapovrstjo, sem pokal odnesel domov in si ga šele takrat podrobno ogledal. Med zmagovalci je bilo tudi Senčarjevo ime.

TAKIH NE DELAJO VEČ
Med tesnimi sodelavci Dušana Senčarja je bil Gorazd Bedrač, ki je v SK Branik deloval 52 let, najprej je bil tekmovalec, nato pa do lanske upokojitve smučarski delavec. Dolga leta je bil vpet v Zlato lisico, zadnjih osemnajst let kot vodja tekmovanja, Senčarja pa je tudi nasledil na mestu predsednika SK Branik. "Bil je bil izredno odločen človek, podjeten, pogumen, poln idej, tudi takih, za katere smo menili, da so nore, a se je pozneje izkazalo, da je imel prav. Odlikoval se je z izjemno delavnostjo, zanj nobena naloga ni bila neizvedljiva. Bil je tudi vizionar, vedel je, kako se bo razvijal smučarski šport. Sem iz generacije, ki je z njim sodelovala desetletja, bili smo njegovi učenci. Kot predsednik Branika nam je pomagal, da smo se uveljavili kot tekmovalci, pozneje še kot smučarski delavci. Najtesnejšim sodelavcem pri Zlati lisici je v celoti zaupal, vedel je, da bomo vse naloge opravili tako, kot si je želel. Čeprav je bilo v osemnajstih letih, kar sem bil vodja tekmovanja za zlato lisico, tudi veliko težavnih trenutkov, smo jih ob pomoči Senčarja vselej rešili v zadovoljstvo vseh nas. Z njim se je bilo težko sporeči, bil je vztrajen, načelen. Kadar v klubu ni bilo denarja za treninge, ga je založil. Bil je torej človek širokega pogleda in v vse, kar je počel, je verjel. Takih ljudi v slovenski smučariji sedaj ni, bi pa bili potrebni."

STROG, A PRIJATELJ

Dolgoletnega sodelovanja s Senčarjem se dobro spomni tudi Herbert Jurič. "Moje sodelovanje s Senčarjem se je začelo v letu 1964, ko je bila na Pohorju prva Zlata lisica. Najprej sem z njim sodeloval kot tekmovalec, pozneje me je usmeril v trenerske vode in nato še v organizacijske pri tekmovanjih za zlato lisico. Pri SK Branik sem bil trener polnih 35 let, nato tudi trener reprezentance. Za Senčarja lahko rečem, da je bil prvi človek, ki je jugoslovansko in slovensko smučanje pripeljal na zavidljivo organizacijsko in tekmovalno raven. Brez Senčarja tudi Tone Vogrinec in Filip Gartner ne bi postala to, kar sta, v svetu spoštovana smučarska delavca. Ob Senčarju so se kot trenerji in smučarski delavci izoblikovali še mnogi drugi. Jemal nas je kot prijatelje, bil pa je tudi strog, a korekten. Z njim smo bili v dobrem in slabem. Kar smo se dogovorili, je bilo za vse sveto. Težko se je bilo z njim sporeči, morda kdaj na strokovnem področju, osebnostno nikoli, vselej smo našli skupni jezik. Če je kaj ostalo nedorečeno, smo dorekli naslednji dan ob 7. uri zjutraj v njegovi odvetniški pisarni. Slabih besed na njegov račun nimam. Spomnim se, da je 3. oktobra leta 1957, dva dni pred prvo uradno vožnjo Pohorske vzpenjače, Tonetu Vogrincu, Gertu Dogši in meni omogočil vožnjo z njo na vrh Pohorja, tako da smo bili prvi potniki te znamenite vzpenjače, nato smo šli smučat na Glažuto, kjer je bil sneg, in se z vzpenjačo tudi vrnili v dolino."

NI GOVORIL V PRAZNO
"Če ne bi bilo Senčarja, ne bi bil SK Branik tako uspešen, če ne bi bilo Senčarja, ne bi bilo Zlate lisice, in če ne bi bilo Senčarja, jugoslovansko in slovensko smučanje v mednarodnem merilu ne bi bilo tako uspešno," je v enem stavku opisal očeta Zlate lisice Filip Gartner. "Poznala sva se od 1964. in sodelovala sva vse do njegove smrti. Krojil je usodo SK Branik in tudi mojo. Bil je človek širokega pogleda, deloval je tako, kot bi moral delovati vsak, ki si želi uspeh. Vedno je poudarjal, da mora človek najprej imeti vizijo, potem strategijo in cilj. Zanj je bila vizija jasna, kot trener pri SK Branik sem njegovi viziji moral prilagoditi strategijo in cilji so bili lažje uresničljivi. Ni naključje, da smo v SK Branik vzgojili številne državne prvake nekdanje Jugoslavije in da je bil SK Branik vrsto let najboljši jugoslovanski in slovenski klub. Senčar mi je omogočil tudi trenersko delo na reprezentančni ravni. Za vse zamisli je iskal tudi načine, kako jih uresničiti. In pri tem je bil zelo uspešen. Njegovim idejam smo sledili vsi, ki smo z njim sodelovali, saj smo vedeli, da so v dobro smučarskega športa. Polovičarstva ni poznal. Bil je pokončen mož, spoštoval sem ga. Njegova beseda je v mednarodnih smučarskih krogih nekaj veljala, bil je vreden zaupanja, z njegovo besedo je bil rezultat zagotovljen. Nič ni govoril v prazno. Dobivala sva se tudi v letih, ko sem kot trener deloval v tujini. Vsak pogovor z njim je bil zame dobrodošel. Niti enkrat se z njim nisem sprl. Ostal mi je v lepem spominu."

Vecer.si 31.01.2016


  

Sodelavca in prijatelja: Dušan Senčar in Tone Vogrinec (Igor Napast)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije