Bojan Ambrožič: Za mano je že moj peti gorski tek na Grintovec. Za nastop na tekmi, sem se odločil šele dva dni prej. Pred tem pa skorajda nisem tekel,
... saj po svetovnem prvenstvu ne najdem več prave motivacije za tek. Tek mi je ob vseh obveznostih postal bolj v breme kot v sprostitev, zato sem se odločil za tekaški premor. Vendar Grintovca pa že zaradi vsakoletnega izjemnega vzdušja, ljudi in njegove neverjetne zgodovine ne gre zamuditi. Glede na to da sem popolnoma zdrav, bi težko samo gledal tekmo, sem se odločil da grem odteči, pa čeprav bolj za užitek kot za res.
Tako sem bil vesel da sem vendarle znašel v Kamniški Bistrici, v družbi številnih tekaških prijateljev. Vreme je bilo prav v nasprotju s peklensko vročino iz pred le nekaj dni. Mene je sicer med tem ves čas zeblo, ker sem cel teden prebil na severu, na mrzlem Švedskem. Zato me je skorajda infarkt ko sem se vrnil domov. No, na tekmi pa smo za sam tek imeli precej dobre pogoje: hlad in visoko vlago. Nikakor pa to niso bili dobri pogoji za gledalce in vse, ki so pomagali pri organizaciji te tekme.
Tik pred štartom se je še močno vlil dež. Zato sem sam izpustil ogrevanje. Glede na to da nisem imel ambicij, mi je bilo bolj važno da ostanem čim dlje suh. Dež je sicer za tem skorajda ponehal. Z rahlimi presledki pa je potem rosilo še cel dan. Zato je bila proga zelo spolzka.
V precej strnjeni koloni smo se zapodili proti tovorni žičnici v Koncu. Tempu je bil, kot ponavadi, za večino prehiter. Zato pa so se stvari zelo hitro postavile na svoje mesto, takoj ko se je začel klanec proti Kokrskemu sedlu. Izkušnje iz preteklih tekov so me naučile, da je tek na Grintovec tako dolg, da je potrebno prehitevati le če ima nekdo pred tabo počasnejši tempo. Pred dvema letoma tega nisem upošteval in sem brez glavo napadal. Kakšnih 20 minut mi je šlo odlično in sem pridobil ogromno, a kaj ko sem omagal še pred Kokrskim sedlom.
Tokrat pa sem lepo počasi, brez živčnosti prehiteval in počasi pridobival na mestih. Tempo ni bil tako hiter kot lani, a sem bil zadovoljen. Pomanjkanje moči v nogah pa se je čutilo predvsem v tem, da sem prehodil več in pretekel manj odsekov proge. Obenem pa se nisem gnal na polno. Dejansko sem prvič na Grintovcu užival in nisem trpel.
Veselica pa se je šele začela! Navijačev ob progi je bilo kar nekaj, ki so nas lepo spodbujali. Med vsemi pa je najbolj izstopala Valentina Čufer, ki je iz Kokrskega sedla navijala tako glasno, da jo je bilo slišati že spodaj v gozdu, kakšnih 300 višincev nižje. Meni je šlo kar na smeh. In to je tisto zaradi česar se tekači vedno znova vračamo sem, nekateri celo prestavljajo poroke ipd. Ta klanec preprosto ima dušo, ki jo nosijo vsi prijatelji gorskega teka!
Na Kokrskem sedlu sem bil v ca. 57 minutah, kar je obetalo končni čas okrog 1 h 40 minut. Počutil sem se odlično in me ni skrbelo da bi omagal. Skrbel me je le spust čez Jame. In res je bilo zelo spolzko. Zato sem iz previdnosti rahlo spustil in odtekel kontrolirano. Na koncu ravnine, se je začel še zadnji – ca. 600 višincev dolg klanec. Izgubljeno minuto sem hitro nadoknadil in še vedno počasi pridobival na mestih.
Za tem sta se navlekla mraz in megla. Zato je bilo rumen trak ob celotni dolžini progi, spet odlična rešitev. V Grintovčevo streho sem še vstopil suvereno. Potem pa so kolegi rahlo potegnili. Sam pa v sebi nekako nisem našel tiste borbenosti, ki bi jo potreboval in sem popustil. Tako sem prvič na vrh Grintovca pritekel brez nekega groznega napora in utrujenosti. Še sreča, ker je bilo zelo mraz in je bilo potrebno takoj sestopiti v dolino.
Tekmo je zmagal Nejcu Kuhar z novim slovenskim rekordom proge (1 h 19 min 57 s) pred Kenijcem Wangari Francis Muigaijem ter Švicarjem Davidom Schneiderjem. Zmaga je še toliko več vredna, ker je šlo za tekmo svetovnega pokala v gorskem teku in prvo slovensko zmago Grintovca po letu 2003. Konkurenca pri ženskah je bila precej bolj skromna. Letošnja kraljica Grintovca je postala Karmen Klančnik.
Zapisal: Bojan Ambrožič
Fotografije: Vinko Capuder, Bogo Trontelj, Gorski teki