Kamniški občan 17/2014: Plezalni tabor ŠPO ...
Plezalni tabor ŠPO
Ko smo letošnjo jesen športnoplezalni odsek ponovno postavili na noge, je padla ideja, da bi vsak mesec organizirali skupne plezalne vikende. Oktobra je bila na vrsti prva skupna tura ŠPO Kamnik, in ker je letos praznični dan reformacije priročno prišel na petek, smo se odločili, da za podaljšani konec tedna obiščemo plezališče Ceredo, ki leži ob Gardskem jezeru. Že v soboto, 25. oktobra, so se na pot proti Ceredu odpravili Miha Pančur, Andrej Rezar in Miha Babnik. V sredo, 29. oktobra, so se jim pridružili še Martin in Nejc Bombač, Timijan Kolar in Blaž Primc. Klemen Peterlin, Ana Žavbi, Maja Pančur, Žiga Oražem in Rajko Zajc pa so se v Italijo odpeljali v petek, 31. oktobra.
Prenočevali smo v sobah lokalne picerije. Sobe ne nudijo kakšnega posebnega udobja, saj razen starih vzmetnic in ponekod celo omare ne ponujajo ničesar, niti ogrevanja. Zato smo spali v svojih spalnih vrečah, kuhali pa smo kar na tleh, na plinskih gorilnikih. Voda pod prho je vroča, izhod skozi okno na streho – teraso pa naredi pravi luksuz. Večere smo si krajšali z igranjem kart, en večer, ko na televiziji ni bilo fuzbala, pa smo si pogledali film o plezalnem čudežnem dečku Adamu Ondri z naslovom Change.
Plezališče je od vasi oddaljeno okoli 5 km, dostopa do stene je dobrih 5 minut, smeri pa je okrog 150. Plezališče je kar staro, zato so predvsem lažje smeri zlizane. Prevladuje plezanje v previsu po kapnikih, luknjah in velikih oprimkih. Smeri so dolge med 20 in 30 metrov. Plezali smo predvsem na pogled do 7b+. Skupno pa smo preplezali več kot 100 smeri težavnosti od 5b do 7c. Vreme nam je lepo služilo ves teden, saj so bili dnevi jasni in vsak dan toplejši, proti koncu celo pretopli. Plezalni izlet je bil zelo uspešen, upam, da bo še več podobnih.
Martin Bombač
KJE NAS ČEVELJ ŽULI?
Onesnaževanje Velike planine
Velika planina se pripravlja na zimo, na sneg, ki bo prekril vse njene planjave in širjave, od divjih prašičev in traktorjev razrito zemljo in tudi drugo nečednost. Morda so ravno to, da bo sneg Planini prinesel belo deviškost, imeli v mislih tisti, ki so si na klopci nad Gradišekovo bajto privoščili privezovanje duše s sendviči, pivom in cigaretami, a vso embalažo in čike nato pustili nastlane okrog. Tako se ne dela. Če so lahko polno pločevinko piva prinesli gor, bi lahko prazno tudi dali v nahrbtnik in odnesli dol. Če so plastično vrečko s sendvičem prinesli lahko gor, bi lahko tudi samo vrečko odnesli dol. V šestdesetih letih kar hodim na Planino, še nisem videl tako velikega onesnaževanja od »turistov«. Tudi takrat ne, ko je bilo na njej v enem dnevu okoli 6000 obiskovalcev.
Bojan Pollak
Še en prijeten Martinov pohod
Martinov pohod od Puba Pod skalo do Budnarjeve domačije je, lahko rečemo, glede na to, da je potekal drugič, postal tradicionalen.
Kamnik – Kljub razmočenem terenu in nekaj kapljicam dežja se je manjša dru ščina podala po prijetni stezi, ki poteka po grebenu vse do vrha Tolste gore (734 m). Ta poleg Bergantove gore s Starim gradom in bližnje Špice zlasti med domačini postaja vse bolj priljubljena pohodniška točka. Na vrhu sta lesena klop in vpisna knjiga, razgleda pa je v primerjavi s sosednjimi vrhovi nekoliko manj. Sledil je manjši spust do gozdne ceste, nato pa še manjši vzpon in že smo prispeli do Zgornjih Palovč, kjer v začetku zaselka stoji Budnarjeva domačija. V njej nas je čakala topla krušna peč, ki jo je zakurila soseda Olga, ter prava martinova pojedina z raco, rdečim zeljem in mladim vinom. Za pot nazaj smo izbrali krajšo različico in se mimo Bergantove gore s Starim gradom spustili nazaj v dolino do Puba Pod skalo. Za celotno hojo po omenjeni krožni poti smo porabili približno 2,5 ure. Krožna pot je zaenkrat še nekoliko manj znana, vendar si bo Turistično društvo Kamn’k v sodelovanju s Pubom Pod skalo s pomočjo tovrstnih tematskih pohodov še naprej prizadevalo, da postane bolj priljubljena in znana.
Alenka Hribar
Zbor alpinistov v Kamniški Bistrici
Alpinisti imajo vsako leto svoj zbor, katerega organizacija je prepuščena vsako leto drugemu alpinističnemu kolektivu. Tokrat je bil 11. oktobra v Kamniški Bistrici, pri Jurju, kjer je Marjan prijazno odstopil prostor pod nadstreški. Zbora so se udeležili predvsem člani alpinističnih kolektivov iz cele Slovenije, tako da jih je bilo prisotnih več kot 200. Letos bi sicer moral zbor organizirati AO PD Kranj, vendar je tokrat organizacijo prevzel AO Kamnik in je bil namenjen spominu pogrešanih kamniških alpinistov Aleša Holca in Petra Mežnarja.
Po kratkem uvodu načelnika komisije za alpinizem Miha Habjana in načelnika AO PD Kamnik Jureta Prezlja je bilo večino časa uradnega dela namenjeno njunemu spominu. Svoja doživetja s Petrom, ki je prišel v Kamnik iz Baške grape, spomine nanj in o njegovem zanimivem in bogatem, plodnem življenju so najprej pripovedovali njegovi prvi soplezalci Janko Humar, Matic Jošt in Tomaž Jakofčič.
O Alešu pa sta spregovorila Marko Petek in Jure Prezelj, nekaj pa tudi Igor Kremser. Po predavanjih je bila po kratkem odmoru še podelitev diplom vsem, ki so v letu 2014 opravili izpit za alpinista, nato pa je sledilo družabno druženje ob živi glasbi ansambla Šundr band.
Zbrani prispevki in ostala zbrana finančna sredstva so namenjena za pomoč družinama pogrešanih alpinistov, sam zbor pa so finančno omogočili predvsem Občina Kamnik, KA PZS, PD Kamnik, Picnic center Pri Jurju in drugi.
Sprejem pri predsedniku
V ponedeljek, 27. oktobra, je predsednik Slovenije Borut Pahor sprejel na krajši obisk Toneta Škarjo, ki je nato 4. novembra odšel v Nepal. Tam bo predal posebna priznanja PZS nepalskim inštruktorjem, ki so v preteklih 35 letih sodelovali v slovenski šoli za nepalske gorske vodnike oz. na tečajih osnovnih planinskih veščin. Škarja mu je ob tej priložnosti podaril svojo knjigo Po svoji sledi. V krajšem in prisrčnem razgovoru je bilo govora o alpinizmu v Sloveniji in svetu, doživetjih in izkušnjah, kakor tudi o slovenski šoli v Nepalu, o kateri je malo več povedal Bojan Pollak.
Na Korošici tokrat zmaga "Štajercem"
Za prvo nedeljo v oktobru 2014 so vremenoslovci napovedovali ne ravno najbolj sončno vreme, vendar je bilo dejansko stanje boljše od napovedi. Bilo je precej sončno, razmere so bile skoraj idealne za igro. Gole je že poleti postavilo PD Celje Matica, za kar mu gre vsa zahvala, vendar so jih igralci malo premaknili, da so bolj ustrezali igri in terenu. Žal tudi tokrat tistih planincev oz. alpinistov, ki prebivajo na Štajerskem oz. so prišli s Štajerske, ni bilo toliko kot Kranjcev, tako da so jih zastopali na Kranjsko priseljeni pravi Štajerci pa tudi Poljaki. Je bilo pa nekaj več navijačev oz. navijačic, ki so burno navijali vsak za svoje moštvo.
Po ponovitvi pravil (ni outa, ni vratarja, gol velja samo v primeru, če pride žoga vanj s prave stani in podobno, predvsem pa, da je vse skupaj bolj družabni dogodek kot pa tekmovanje) se je tekma začela tradicionalno točno opoldne in trajala dvakrat po deset minut. Kranjce je vodil Franc Obreza, Štajerce pa Ciril Tovšak, odlično je sodil Miran Jereb. Igralci pa tudi igralke so igrali zelo srčno in prizadevno, vsak po svojih najboljših močeh, kondiciji in znanju. Najstarejši igralec je imel 77 let, a nikakor ni bil najslabši ali najpočasnejši! Prihajalo je do raznih komičnih situacij, ki so vzbujale prave salve smeha, tako med igralci kot med navijači. Obe moštvi sta imeli kar nekaj priložnosti za zadetek, vendar je bil gol ali prenizek ali preozek. Moštvo Štajerske se je oddolžilo za lanski poraz in tokrat zmagalo z 2 : 1.
Bojan Pollak
Zgodbe kamniških alpinistov v letu 2014
Kamnik – November, začetek decembra je čas, ko zavlada med alpinisti krajše zatišje. Razmere v hribih se iz kopnih spreminjajo v snežne, vreme je tudi običajno slabo, zato je to primeren trenutek, da se pregleda delovanje v pretekli sezoni. Letos so kamniški alpinisti doživeli veliko pestrih zgodb tako doma kot po svetu. Odločili so se, da ta doživetja predstavijo tudi drugim in to nocoj, v petek, 28. novembra, ob 20. uri v klubu Kino dom v Domu kulture Kamnik pod naslovom Zgodbe kamniških alpinistov v letu 2014. Vsi, ki jih te zgodbe zanimajo, predvsem pa ljubitelji narave, gora in popotniki, so na tem srečanju dobrodošli. V letu 2014 je bilo seveda najodmevnejše izginotje dveh odličnih kamniških alpinistov Aleša Holca in Petra Mežnarja, vendar je bilo doseženih tudi veliko uspehov – od vzponov na Lofotih do preplezanih smeri doma in v Centralnih Alpah, od raznih taborov do enega največjih uspehov tudi v svetovnem merilu – nove smeri v Hagšuju.
B. P
Prvenstvena smer v Hagšuju
Aleš Česen (AO PD Kranj), Luka Lindič (AO PD Celje - Matica) in Marko Prezelj (AO PD Kamnik) so v septembru v indijski Himalaji opravili resnično kvalitetne vzpone. Prvotni cilj je bil sicer Fola Gangčen (Phola Ganchen oz. Molamenčing po kitajsko, 7661 m) v Tibetu, kjer so lani imeli ogromno snega in so se morali obrniti, vendar so Kitajci v kali zatrli ta poskus. Naslednji cilj je bil Rimo III (7233 m) na območju Rimo Muztagh (Indija), vendar niso dobili dovoljenja. Tudi za Mukut (7242 m) v območju Kameta oz. Garhvalske Himalaje na indijsko-kitajski meji ni bilo dovoljenja, zato so dober teden pred odhodom zaprosili za dovoljenje za vzpon na Hagšu (Hagshu) v Zanskarju. To je pomenilo, da se bo treba zelo hitro prilagoditi in tudi najprej spoznati cilj, o katerem jim je bilo na začetku znano samo to, da so se naj prvi povzpeli Poljaki leta 1989, in to brez dovoljenja, nekaj tednov pred Angleži, ki pa so imeli dovoljenje. Tudi tokrat se je zgodilo nekaj podobnega. Birokrati v IMF so preprosto spregledali, da so za vzpon na ta vrh zdavnaj zaprosili tudi Angleži in ga tudi dobili.
Tako so naši alpinisti popolnoma nevede in nehote »tekmovali« z njimi in tudi »zmagali«. Po prihodu v bazo so se morali najprej razgledati in seveda aklimatizirati. Za prvi aklimatizacijski vzpon so izbrali oster vrh – Lažan (5750 m) nad bazo in naj tudi splezali. Nato sta po dvodnevnem počitku Marko in Aleš postavila ABC tabor pod severno steno Hagšuja. Povzpela sta se tudi na 5680 m visoki vrh in si ogledala dostop do zahodne stene, nazaj grede pa še raziskala dostop do severne stene in naredila dober del gazi. Sledil je vzpon na vrh Hanini možje (Hana’s men, okoli 6300 m), s katerega so si lahko dobro ogledali Hagšu z vzhoda in tudi možnost sestopa z glavnega vrha. Po treh dneh počitka v bazi so vstopili v severno steno in začeli vzpon v alpskem slogu.
Prvi dan jim je po 23 urah plezanja uspelo preplezati steno in nato bivakirati okoli 6320 m visoko na ozkem grebenu. Naslednji dan so nadaljevali po grebenu in bivakirali tik pod glavnim vrhom. Sledil je zelo zahteven sestop, tudi s spuščanjem po vrvi po Poljski smeri. Za odpravo lahko rečemo, da je bila izjemno uspešna. Preplezala je tri prvenstvene smeri: 17. 9. Lažan (5750 m), Vzhodni greben, TD-, M5, 700 m (ok. 2000 m dolžine), 24. 9. Hana’s men (Hanini možje), severni vrh (6300 m), Zahodna stena – zahodno rebro, TD, IV, 1100 m, 30. 9. Hagšu, (6657 m, severna stena ED, 70–90°, III, 1350 m. Slednja, če že ni eden od najboljših dosežkov v alpinizmu v letošnjem letu, pa jim je vsekakor zelo blizu. Vsi trije vzponi pa sledijo modernim tokovom v alpinizmu – vzponi po najtežjih smereh (po možnosti prvenstvenih) v šest ali sedemtisočakih.
Bojan Pollak
Boljši signal na Veliki planini
Velika planina – Maja je bilo v Kamniškem občanu objavljeno, da bo na Veliki planini boljši signal za Mobitel. Žal se je vse skupaj zavleklo, kar pa je celo dobro. Čez zimo se bo razrita površina, kjer je bil skopan jarek za povezavo, umirila in do poletja zarasla, tako da bo čim manj kazila Njivice in manj pozorni obiskovalec sploh ne bo opazil, da je bilo kaj narejeno. Konec oktobra so zabetonirali temelj za anteno, ki so jo postavili sredi novembra.
B. P.
V visokogorju je že zima
V prvi polovici oktobra smo imeli "babje poletje", zato so bile razmere v planinah še skoraj poletne. Ohladitev v drugi polovici pa je prinesla sneg, ki se je v osojnih legah kar nekaj časa obdržal. Sledilo je zopet zelo toplo vreme, ki je sneg pobralo skoraj do vrhov, da je nato po ohladitvi v drugi polovici novembra spet zapadel nov do višine 1300 metrov. Lahko rečemo, da je v visokogorju že zima. To prehodno obdobje iz poletja v zimo je najbolj nevarno, ker se razmere lahko zelo hitro menjajo – od povsem kopnega na sončnih legah do zasneženega in/ali zaledenelega v osojnih legah. Vsaka sprememba vremena pa lahko zelo spremeni tudi razmere. Zato je potrebno biti v gorah še posebej previden.
Bojan Pollak