Svet 24 - Robert Marin: »Nisem imel namena tega objaviti, bi se dalo tudi drugače rešiti,« je na svojem facebooku v torek zapisal ljubitelj »downhilla« K. B. in se v nadaljevanju retorično vprašal, kaj je v naši državi večji kriminal ...
... vožnja s kajakom po cesti, ki so si jo pred dobrim tednom privoščili trije mladeniči na območju Bovca, podvig pa v lokalnih medijih še vedno odmeva kot nezaslišano kaznivo dejanje, ali poskus umora gorskega kolesarja?
Bodeče žice in laksi, napeljani nad gozdnimi potmi, ter žeblji, hlodi in veje po tleh so jasna sporočila kolesarjem, da v gozdu niso zaželeni. Kolesarji med spustom sicer ne prebijajo zvočnega zidu. Pa vendar. Si predstavljate, kaj se lahko zgodi, če pri hitrosti okrog 30 kilometrov na uro z vratom zadenete v bodečo žico ali napet laks?
Na bodečo žico, napeto med dve drevesi nad gozdno potjo, je K. B. naletel med kolesarjenjem po Posočju. Urednik spletne strani Mtb.si in ljubitelj gorskega kolesarjenja Andrej Dekleva sicer ocenjuje, da tovrstni primeri niso prav pogosti. »Na splošno sem prepričan, da je ovir zelo malo, nezgod še manj. A je vsaka odločno preveč. Sam sem pred leti naletel na žico, poleg žic pa so očitno priljubljeni tudi žeblji v deskah,« je pojasnil Dekleva, na vprašanje, kdo so ti ljudje, ki nastavljajo potencialno smrtonosne ovire, pa je dejal: »Morda bi morali katerega odkriti, vendar je to delo organov pregona. Ugibam, da so to tako lastniki kot drugi, ki bi bili radi sami v gozdu, gotovo pa imajo vsi resne težave.«
Kot je še pojasnil Dekleva, je spuščanje po terenu pravzaprav zelo počasno: »Pri 30 kilometrih na uro se ti dogaja toliko kot v avtu na avtocesti pri 200 kilometrih na uro. Na marsikateri dirki pri spustu ne presežeš hitrosti 50 kilometrov na uro. Vsekakor pa je dovolj hitro, da se ujameš v past.« Ob tem Dekleva opozarja, da »downhill« (spust) po nekaterih raziskavah zanima le okoli pet odstotkov gorskih kolesarjev: »Vsi drugi tako kot drugi uporabniki prostora v naravi iščejo sprostitev, avanturo. V Sloveniji sicer o legalnih poteh za gorske kolesarje sploh ne moremo govoriti v kilometrih. Obstaja nekaj parkov, ki pa zaradi zakonodaje hodijo precej po robu. Dvonamenske planinske poti so poskusne in še daleč od legalizacije.«
Na pogoste očitke, da gorski kolesarji z vratolomno vožnjo ogrožajo planince, plašijo živali in uničujejo habitat, pa Dekleva odgovarja: »Gotovo del kolesarjev počne tudi vse našteto. Žal gre za veliko nestrpnosti in nepoznavanja potreb druge strani. Pripravljalci slovenske zakonodaje ter drugi nasprotniki imajo zelo malo strokovnih podlag za svoje trditve. Sam sem prebral vrsto raziskav, nekatere dokazujejo, da živali pravzaprav najbolj motijo tekači, medtem ko gorske kolesarje slišijo že na daleč, vplivi na tla pa so pri kolesarjih in pohodnikih v večini primerov zelo primerljivi.«
»Zelo preprosta rešitev bi bila, da se prepove vse in da se pri tem ne gleda več na pozitivne plati rekreacije, spoznavanja narave in sobivanja z njo, da se pozabi na socialno funkcijo gozda in vse drugo,« je cinično pribil Dekleva in nadaljeval: »Lahko pa poskusimo problematiko urejati življenjsko, kar nam v zadnjih 20 letih ne uspeva najbolje. Do marsikaterega konflikta pride že zaradi vsega govora in pisanja o prepovedih – marsikomu kolo v gozdu ne bi šlo v nos, če ne bi bilo že 20 let na seznamu prepovedanih dejavnosti, takoj ob vožnji z motornimi vozili, divjem lovu, odlaganju nevarnih odpadkov ...«
Robert Marin