Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Žaloigra na šolskem izletu v Logarski dolini

Slovenec (1934): Ljubno, 20. maja.

Videli smo jih v sredo, ko so se peljale vse srečne — čeprav je neprestano lilo — mimo nas na majniški izlet v Logarsko dolino. Med 20 veselimi, prepevajočimi do 20 let starimi mladenkami — učiteljiščnicami sta sedeli dve čč. šolski sestri učiteljici. Vsi smo jim želeli lepega vremena in jim privoščili oddiha in okrepčila na svežem planinskem zraku po napornem učenju in bivanju v prašnih šolskih sobah. Toda naše misli niso bile božje
misli.

V četrtek popoldne smo morali gledati na istem trgu, kjer so prejšnji dan prepevale, Mileno Kocuvan, eno izmed njih z zdrobljeno levo nogo. Nad dve uri je minilo, preden so jo pripeljali do zdravnika, pa niti enkrat ni vzdihnila, da se je čudil celo naš zdravnik g. dr. Arh sam, ki ji je dajal injekcijo. Stisnila je roki in na vprašanje, ali je ne boli, je odgovorila, da že boli pa jadikovanje nič ne pomaga. Videlo se je, kako se znajo premagovati. Zopet je minilo 3 ure naporne vožnje, da je prispela do bolnišnice v Celje v zdravniško oskrbo. Vse strašneje pa je bilo tisto, česar hudo ranjena še ni smela vedeti in morda še danes ne ve. »Kje je Marženka?« je vpraševala. Niso ji smeli povedati. Ta, ki je bila na izletu najživahnejša in da je prejšnjo noč v Lučah sanjala, da je treščilo vanjo, ki je že lanske počitnice rekla materi, da drugih velikih počitnic ne bo več dočakala — je najbolj silila na usodno mesto k fotografiranju.

Ker je bila med največjimi, je stala v skupini najzadnja, da jo je zadel v hipu zrušeni hlod v glavo, da se je zrušila na mestu mrtva, dočim je drug konec hloda zdrobil nogo Kocuvanovi. Kako strašen konec veselega izleta! Kdo bo popisal zbeganost v ženski družbi na tej tuji samoti?

Vso Zgornjo Savinjsko dolino je pretresla ta novica in še danes povsod s sočutjem govorijo le o tej nesreči. Otroci, ki se zbirajo vsak večer pri Marijini kapelici na Ljubnem, so molili ta večer za dušo mladenke, ki se je popoldne tako hitro poslovila. Izmed 100 otrok tisti večer pri povratku domov nobeden ni spregovoril besedice. Vsi so mislili le na njo in na besede, ki so jih čuli: »Bodi pripravljen!«

Drugi večer — petek — so še molili, ko so ravno peljali telesne ostanke ponesrečenke na dom v Žetale. Med rožami je počivala in lučka je brlela v avtomobilu. Sočutje s prizadetimi družinami, s sestrami in dijakinjami, ki so se zopet skozi Ljubno v slabem vremenu in potrte vračale v Maribor, je splošno.
Tukajšnjim dobrim dušam je težko, da niso rajši z avtom prevažali izletnice v Solčavo, da bi morda ne prišlo do nesreče, ker bi bile prej v Solčavi kot pa tako, ko so se vozile s konji. Bila je tako pač volja Vsemogočnega, ki je nam vsem nerazumljiva, a edino prava, Bog daj ranjenki v Celju skorajšnje okrevanje, vsem prizadetim pa moč, da se voljno uklonijo sklepom Njega, ki je gospodar našega življenja.

Slovenec, 23. maj 1934
 

23.05.1934

dLib.si

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27484

Informacije

Informacije