Janez Pikon: Sporočilo starih pastirjev, spomini davnega planinskega raja v podzavesti ljudstva, zakaj je izginil raj?! 
Dokler ni spesnil »Baumbach« svojega »Zlatoroga,« je bila Komna malo znana. Nemški turisti, ki so odprli pot od Triglava po dolini Zajézeram so pač poznali le pravo, t. j. Górenjo Komno. Prvi delni popis Komne ima Planinski Vestnik, V. stran 185, od Simona Rutarja, pot iz Komne čez Mala Vrata pod Kalom na planino Za Skalo in v Sočo, torej Dólenjo in Lepo Komno. Bolje znana je postala ta Komna po turistih iz Krna, čez planino »Na Polju,« ali od izvira Tolmínke čez Prehodec in čez Dolnike na planino »Na Kraju,« mimo sedaj opuščenih planin Razór in Na Kalu, na planino Lopúščino do Planinske koče k Zajézeram. Vendar hodijo to pot še danes skoraj izključno turisti iz Goriškega; je precej dolga, skoraj bi rekel dolgočasna pot.
Komna je visoka planota nad Bohinjskim jezerom, »dolino Zajezeram,« na severu obrobljena z visokimi vrhovi Trbiških in Plazkih Lop do Vogla 2348 m, od tod proti jugu Vršac nad Komno 2334 m, Čelo 2227 m, Nad Rušjem 2121 m, Velika Vrata 1927 m, Skril 1947 m, Kal 2001 m, Nad Krnico 1874 m, Škrbina pri Oslih 1880 m, Lanževica 2003 m, Srednji Vrh 1920 m na Bogatin 1977 m; od tod kot južna meja na Mahavšček (false: Veliki Bogatin) 2008 m, Vrh nad Skrilo 1926 m, Vrh Dobrenske Police ali »Na Ksérju,« 1971 m, Planja ob Tolminskem Kuku ali Velikem Vrhu 2086 m, nekotirana Mali Vrh in Zeleni Vrh, Podrta Gora 2050 m, odtod v severni smeri na Móhor - false: Mokri Vrh 1849 m, Krošnjo (brez kote) in Pleše 1644 m (false: Mali Vrh nad Bohinjskim jezerom).
Ostrogo od Kala 2001 m proti jugovzhodu tvorijo: Osojni Kal do Kraj Kala 1820 m, in Korita od 1668 m, t. j. Velika Glava preko neimenovane kote 1536 m do Jagrove Skale 1439 m, nad Malo Savico, dočim Sočanje vso rajdo od 1669 m do 1439 m imenujejo Rjaveč. Ta greben deli Gorenjo Komno od Dólenje Komne. Četverokot Lanževica 2003 m, Srednji Vrh 1990 m, Kal 2001 m, Kraj Kala 1920 m pa je Lepa Komna. Gorenja Komna obsega: velike krnice pod Lopami, še sedaj pašniki Sočanov, pod njimi nagromadene lašte: Gladki Lašt 2113 m, Debeli Lašt 2012 m, V Lašteh pod Lepim Špičjem, Mali Grad pod 2357 m in Veliki Grad 2014 m nad Vélikim jezerom, dolino Zajezeram, veliki konti Lepuščina in Kosova Konta ob 1553 m, sedaj opuščene planine »Pri Beli Skali« ob 1550 m nad Črnim jezerom in kočo Zajezeram, ter škrapljast svet pod Kalom od Škodeljice 1922 m do 1759 m, Kosmati Lašt, z vzporednim gozdnatim Brinjem od 1821 m do 1800 m zahodno nad Lepuščino.
Dolenja Komna obsega Dolnike in ves prostor pod Bogatinom ter planine: Govnjači, planine Na Kraju, Razór in Pod Kalorn, obe sedaj opuščeni; Lepa Komna pa obsega Poljanico, Krnico in Fondo do Grnjuš od kote 1669 m do 1655 m.
Vsa Komna je geologično laštasta; laštovec bi bilo ime za posebno apneno formacijo iz lašt, t. j. pečnati debeli skladovi, ali škrapljasta, iz škrapelj (Karren), ki se tvorijo iz apnenih, od korenin razjedenih peči. Apnenec lašt mora pač biti tudi kemično svoje vrste sestave. Žmulasti skladovi često tvorijo glave ledvičaste podobe; posebno karakteristično tik nad Vélikim Črnim jezerom:, 1880 m, imenujejo Ledvico. Lašte tvorijo ali debele ležeče, škriljaste plošče, ali oble ledvičaste glave, ali pa stenate, žmulaste skladove. Ista formacija, a tudi imena lašte, segajo daleč na zahod preko tirolske meje, na primer Laste, Lasti, Last, Lestei, List, Lis; zanimiv pojav za geologa, filologa in zgodovinarja.
Ko pregledaš Komno po geologični formaciji, po rasti in po imenih, najdeš jedro Zlatorogove pravljice. Komna je nosila nekoč po glavah bujen gozd, po kontéh in ravnicah je skrivala zelene trate, po gozdovih so prosto prehajale jate divjih koz, po dolih so se pasle številne črede ovac in koza. Kakor kažejo rast in ostanki sprhlih korenin, se je prst tekom vekov pogrezala med pokline, drn nad poklinami lašt se je pretrgala, drevje je jelo usihati, izpodraščalo je rušje, ž njim slečje in mahovi. Nalivi so odnesli rahlo mahovito odejo in jo splavili v globeli, zamirili dole. Tudi obla glava Lanževice s svojimi redkimi drniči in svojim imenom kaže, da je bila nekdaj cvetlična solnčna paša; tolsta roja in lan so pokrivale nje teme in boke. Brinje je bilo bogat gozd temnega igličevja.
Po sporočilu starih pastirjev pa so ostali spomini davnega planinskega raja v podzavesti ljudstva. Kako in zakaj je izginil raj? Po krivdi in zlobnosti človeka. Prešernost in osveta, to je zadnje jedro pravljice o Zlatorogu!
V kristalnem čistem jutru sva odrinila z Gašperinom dne 25. avgusta 1920 ob 5½ iz Koče pri Triglavskih jezerih. Mimo spomenika ustreljenim ruskim begunom zavije pot severno pod jezeri v širno zeleno konto planine Lepoščina ali Lopuščina, kakor ji pravijo Bohinjci; pravilno je prvo, kakor govore Trentarji; le-ti so namreč pred leti imeli to planino v najemu, oni so ji dali tudi ime.
Lepoča je močilo, navadno umetno izkopano, blizu stanu. To ime se nahaja po Goriških Alpah in sega daleč tudi na ladinščino. Dobil sem ime Lepoče nad planoto Assiago in v skupini Brenta v zapadni južni Tirolski. Ime Lepoče je tako čisto slovensko, da je velikega pomena za zgodovino prvotnega naseljenja po Alpah, Za Lepoče, Za Lepočami.
Steza se gubi skoraj 200 m doli v konto, ob laštasti steni. Severno in vzhodno pobočje nad Lepoščino še nosi visoko travo, polno bogate planinske flore. Steza obide severno pod steno vso konto, gre čez ležeče lašte podanka konte ter zavije zahodno pod laštasto steno vzporedno pod 1821 m do 1800 m, ki ga imenujejo Trentarji Brinje. Na Lepoščino sva prišla ob 8:15 uri.
Bohinjci vedo po Komni le za malo imen. Skoraj po vsej gornji Komni in po celi Lepi Komni so pasli Trentarji, ker je Komna iz bohinjske doline težko pristopna. Bohinjci so pasli le ob jezerih, večinoma drobnico, ki so jo gonili čez planino Ovčarija; tako mi je pravil stari Blažek iz Podjelja. Pot od Ukanca in Male Savice je bila prestrma, Komarča pa še danes ne služi živini.
Od velike konte Lepoščine vede pot preko sedla 1574 m v Kosovo Konto, ter iz te na zaznamovano planinsko pot Zajézeram nazaj. Od kote 1821 m dalje do nad Savice se nizajo rušaste glave z vrhom 1663 m Visoka Glava, napačno v Lechnerjevem zemljevidu Korita, do Jagrove Skale 1439 m nad Bohinjskim jezerom.
Tudi breg pod Brinjem od 1821 do 1800 m je travnat. Pod robom 1800 do 1820 m je bila do nedavna Trentarska širna planina Komna ali Na Kalu 1607 m in pod njo na jugozahod Razór; sedaj sta opuščeni. Zablačen kal in gosto ščavje kaže mesto, kjer je stala planina Komna. Glave od 1669 m do 1685 m Sočanje imenujejo V Grnjušah. Pot se vijuga okoli rušnatih glav do druge opuščene planine Razor. Skoraj vsa Komna je bila last verskega zaklada. Gozdni teoretiki trdijo, da so Komno opustošile velike črede kozâ. Zaradi tega delajo gozdarji kolikor mogoče ovire pašnji sploh. Tako so morali opustiti planino Na Kalu in Razorsko planino. Na Dolenji Komni sta ostali le dve veliki planini Na Kraju ali Pri Luži in Govnjači. Kdor pa nekoliko pozna geologično formacijo, se prepriča, da pašnja drobnice pa ni povzročila ni opustošenja gozdov, še manj trat, marveč propada gozd še vedno vsled geologične formacije in napredujočega razkrajanja tal. Nasprotno je trava in flora gosta in bogata le še na tleh, ki so služila nekdaj pašnji. Živina je tla toliko pognojila, da se je vzdržal drn. Na to prikazen so me opominjali tolminski pastirji svoj čas, ko sem po nalogu Zavoda za vzpostavitev Goriške po vojni leta 1918 pregledaval Goriške planine. Ko so me izvedeni stari pastirji vodili po Matajurskih planinah, so kazali na puhla pašna tla, tako mahovita, da se je pri hoji kar čutilo, kako je travnata ruša pridvignjena od tal. Pastirji so popolnoma pravilno ugotovili, da se je prej gosta travnata ruša vsled tega, ker ni bila prehojena in gnojena od živali, dvignila od skalnatih tal in postala mahovita. Trdili so, da bo treba več let paše, da se travnata ruša zopet poleže in prilepi na skalnato podlago. Rahla ruša se tudi rada razdere po nalivih in vsled močnih vetrov ter skalo razgali. Ako danes Komna kaže toliko golih skalnatih reber, je to prirodni proces zapuščenih skalnatih pašnikov. Visokega drevja Komna povsodi itak ni imela, vsaj ne zadnja stoletja, kar se vidi na zakrnjenih smrekovih in macesnovih deblih. Ni bilo dovolj živeža iz tal. Tako usiha drevo za drevesom in se konečno podere. Očitno je torej, da se ovira pašnja le radi lova. Mesto da bi se gojila tisočera drobnica, se zapirajo pašniki za lovce in lovišča divjih koz. Na Razórju so črešnjičanje zadnji čas poskusili obnoviti planinski stan, no, gozdna uprava jim je delala toliko težav, da so pričeto planino morali opustiti.
Pač pa je Kranjska Industrijska Družba, ki je dobila pravdo proti Bohinjcem, od leta 1870-80 posekala, kolikor je bilo pravega gozda po Gorenji Komni in Zajézeram. Les so spuščali po vzpenjači čez Komarčo. Od leta 1880-90 so pa posekali še ostalo Komno.
Od planine Na Kalu vede dobro nadelana vozna pot, katero so za časa vojne zgradili ruski ujetniki od planine Na Kalu, mimo planine Razór, na planino »Na Kraju« in od tod dalje po Dolníkih na Prehodce; cesta je vodila za velike vojne na pozicije na Krnu. Pod planino Razór gre pot mimo korit, kjer se nabira nekoliko vode.
V planino Na Kraju sva prišla ob 9:15 uri. Prej se je planina imenovala »Pri Lužah,« po nji so pasli izza 100 let Češnjani. Pred vojno so stali stanovi na široki, travnati konti z bogatim pašnikom, od koder se proti severu prehaja v takozvano Lepo Komno. Vojaštvo je za vojne vso planino opustošilo. Zgrajena je cela vas velikih stavb, ves planinski prostor je zamirjen. Nekaj vojaških stavb so porabili pastirji za stanove in štale. Vendar je planina »Na Kraju« še vedno ena večjih planin, ki redi okoli 1200 krav.
Kota 1621 m nad planino je »Za Gradičem« na sever glave Lepe Ruše, preko katere vede zaznamovana pot čez Vrata od planine v Lepo Komno, ki se razteza med Lanževico 2003 m in Kalom 2001 m. Ime Lepa Komna je po edini večji, lepo zeleni trati na celi Komni, Poljanica ob 1613 m; tam je tudi studenec. Odtod vede steza čez 1880 m, Škrbina pri Oslih, v Prédolino in na planino Za Skalo, pa čez Mala Vrata tik pod Kalom 2001 m. Z vrha Lanževice se kaže Lepa Komna kakor zelena oaza sredi kamenite in rušnate puščave.
Iz planine Na Kraju sva zavila po vojaški poti do lovske koče ob 1489 m, katero je zgradil pred vojno nemški žid Hamburger. Ima krasno lego na precej visoki glavi, s katere gre pogled po celem Bohinjskem jezeru. Od lovske koče vodi vojaška pot med rušnatimi glavami čez Luknjo, pod glavo 1586 m Izpica, v najširnejšo planino Komne: Govnjači. Tudi ta planina se razteza po velikih kontah; stanovi stoje na vzhodni, pašniki pa slede še po dveh velikih kontah proti vzhodu do robu Komne nad jezerom ter se raztezajo po širnem prostoru »Na Vrhu« pod goriškimi, mejnimi gorami.
V Govnjače sva stopila ob 10½. Zaman sem izpraševal po imenih vrhov okoli planine in nad njo. Ne vodnik Gašperin, ne pastirji na stanovih niso vedeli dajati odgovore na vprašanja. Ugotovil sem le za koto 1849 m Mohór in ne kakor na zemljevidu Mokri vrh, za koto 1836 m Kuk, med obema pa Tolminska Lakev. Od 1836 m na sever in vzhod se rob gorate planote nad planino Govnjači imenuje »Na Vršéh,« kamor pa se le malo goni, odkar so odpravili drobnico. Za govedi zadoščajo velike konte Govnjačev samih. Dolino, ki pod Bogatinom od planin Govnjači in planine Na Kraju vede proti zahodu, imenujejo Bohinjci Gracija, od tod tudi ime za vrh 1920 m: Vrh Gracija. Greben in glave od vrha 1920 m čez 1870 m do kote 1621 Za Gradičem nad planino Pri Luži ali Na Kraju imenujejo Sočanje - Tolminci in Bohinjci Srednji Vrh. Ime Gradič za 1870 m je negotovo in se izgublja. Rabiti je ime Vrh Gracije 1920 in Srednji Vrh za 1870 m. Prvo ime je očitno italijansko, poleg vrha 1951 m Mentura ali Montura, že onkraj Bogatina.
Imen za 1808-1822 nad planino nisem mogel ugotoviti. Govnjaški pastirji so bili mnenja, da bi imena vedeli le tolminski pastirji, ki so pasli preko Bogatina po vseh glavah nad Govnjačem. Tolminski pastirji iz planine Dobrenščica pa vedó za ves prostor med Bogatinom in Govnjačem le ime »Pod Bogatinom.« Tudi za mejne vrhove Bohinjci ne vedo imen. Vsa so tolminska, Gotovo od obeh strani pa je, da je le vrh 1977 m Bogatin. Imenovanje na zemljevidu Mali Bogatin za 1977 m in Veliki Bogatin za 2008 m imenujejo Bohinjci Mahavček ali Muhavček; Tolminci jasno izgovarjajo Mahavšček, t. j. mahasti, mahav vrh.
Kota 1926 m je vrh Nad Skrilo, nad planino Dobrenščico 1971 m je Na Ksérju ali Vrh Dobrenške Police. Planja je prostor med tem vrhom in Velikim Vrhom 2086 m ali Tolminski Kuk, poleg njega nekotiran je Mali Vrh in Zeleni Vrh. Kota 2050 m je Podrta Gora, nekotiran je Vrh Kont zahodno nad 1905 m, ki je prehod Škrbina.
Mičen pogled od zadnjih stanov planine Govnjač je proti severu čez Luknjo, kjer se daleč od zadaj zablesti bela glava Prísojnika. Tudi Govnjače so imeli nekdaj Sočanje v najemu ter so jo imenovali »Za Potokom.« Pri stanovih sva se z Gašperinom le malo pomudila ter krenila po pastirski stezi čez sedlo 1529 m in po dolgih, širokih kontah čez sedlo 1553 m med Plešami 1649 m (v zemljevidu napačno Mali Vrh) in nekoliko za Krošnjo na sever. Tod sva zavila po slabo izhojeni lovski stezi, ob strmem solnčnem pobočju, visoko zaraslim s šilom (Peucedanum) in metličjem (Spartium) v dolino »Za Sramnim Čelom,« kjer pričenja hladen bukov gozd s pomešanimi javorji; od tod k lovski koči, ki jo je pred vojno postavil Muri. Tudi ta koča ima prekrasno lego, s presenetljivo lepim pogledom na Bohinjsko jezero. Prostor, kjer stoji, se imenuje gotovo Sramno Čelo, ker je za njim dolina »Za Sramnim Čelom.« Iz koče sva krenila, da bi prišla na pot, ki vede s Škrbine dol. Nekdaj je stala tod mala planina Ražnova Suha. Sedaj ni več sledu po nji. Planinski prostor je gosto zarasel. Lovska koča in nekdanja Ražnova Suha sta okoli 1100 m.
Vrh Pleše ima svoje ime od golega pobočja vzhodne strani. Po sredi gre Trtova dolina, vogál nad Jezerom se imenuje Na Praškú 1497 m. Moral sem precej časa poizvedovati, da mi je vodnik razjasnil besedo, da je to pokvarjena »Na Próseku.« Ob 768 m je močan, dober studenec »Nad Stopmi,« pod njimi Velika Frata do razpotja, kjer se loči pot, ki vede v (Ukanec) Ukanc, proti Škrbini in k Bohinjskemu jezeru. V Hotel Zlatorog sva stopila ob ¼ na 3 popoldne.
Vir: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon