Delo, Panorama - Simona Bandur: Pozabljeni zgodbi na festivalu gorniškega filma: Kazimir Drašlar o odpravi na Anapurno II. Kako so se Slovenci prvič srečali z ostenjem El Capitana.
Bilo je na prelomu 70. let prejšnjega stoletja: jeseni 1969 je vrh Anapurne II dosegla tretja jugoslovanska odprava v Himalajo in bila tako prva uspešna, leta 1973 se je v kalifornijski El Capitano prvič odpravila skupina slovenskih plezalcev. Na pozabljeni zgodbi bodo spomnili na festivalu gorniškega filma.
Ko ti Kazimir Drašlar - Mikec seže v roko, je težko spregledati palec, ki ga kazi stara poškodba. To je spomin, ki mu je ostal od odprave na 7937 metrov visoko Anapurno II. Drašlar je bil del dvojice, ki je stala na vrhu – tja sta se prebila z alpinistom Matijo Maležičem. »Bila je čudovita noč, polna zvezd. Spodaj pa oblaki in nevihta. Bilo bi strašno romantično, ko le ne bi bilo tako prekleto hladno,« je rekel s pritajenim glasom, kakor bi za trenutek spet podoživel mraz. Temperatura je padla na 40 stopinj pod ničlo, veter je bril s hitrostjo sto kilometrov na uro. Posledica so bili pomrznjeni prsti na rokah in nogah. Odprava se je uradno imenovala JAHO III (tretja jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo); prva je bila leta 1960 na Trisul, druga pet let pozneje na Kangbačen, a v prvih dveh alpinistom ni uspelo priti do primarnega vrha.
Vrh je določila nepalska vlada
Ekipo za JAHO III, v katero se je prebil Drašlar, so sestavili premišljeno: v prvem krogu so izbrali kakih 30 najuspešnejših alpinistov, izmed njih pa peščico, ki je tvorija čim bolj homogenos skupino. In tako so se poleti 1969 z dvema kombijema in tovornjakom proti Nepalu odpeljali Aleš Kunaver kot vodja odprave, Kazimir Drašlar, Lojze Golob, Matija Maležič, Andrej Martinčič, Klavdij Mlekuš, Anton Sazonov, Franc Štupnik, Tone Wraber, Jože Andlovic (zdravnik) in Zoran Jerin, ravno tako alpinist in Delov novinar, ki je – kot že na prejšnjih odpravah – nastopal kot popisovalec dogodivščin.
Skupina si je sicer želela ponovno napasti Kangbačen in »rešiti čast« prejšnje odprave, toda takrat še neuveljavljeni slovenski alpinisti niso imeli pravice do glasovanja; nepalska vlada jim je izbrala Anapurno II. »Cicko in jaz sva bila določena za šoferja tovornjaka. Imeli smo kakih pet ton opreme, potovali pa smo debele tri tedne. Že sama pot je bila velika dogodivščina,« se je spominjal Drašlar.
Na »hribu« so bili kakšen mesec dni, zamenjali so šest taborov, zadnji je bil nekje na višini 7200 metrov. Za vzpon na vrh je sicer že bila izbrana ožja ekipa, a jo je razsula bolezen in druge neprilike, ki jih prinese tako naporna odprava. Iz prve ekipe je tako ostal le Drašlar, iz druge so izbrali Maležiča, kako so potekale zadnje ure osvajanje cilja, pa je najboljše izvedeti iz Himalajskega dnevnika, ki ga je Zoran Jerin objavljal v Delu in v njem pronicljivo in slikovito opisoval dogajanje.
Dvaindvajseti oktober se je slabo začel, vreme je bilo »čudno«, vrh zavit v meglo, zaradi česar se je v ekipo spodaj naselil dvom, Aleš (Kunaver; sloviti slovenski alpinist, ki se je ponesrečil pred 30 leti v helikopterski nesreči) je po zvezi rotil: »Mike, javi se!« Tako se je sklenil zapis, ki je bil v časniku objavljen šele 3. decembra, ko se je ekipa že vračala domov. Zapis 4. decembra se je nadaljeval z negotovostjo, spremljanjem hitro spreminjajočega se vremena in bolščanjem proti grebenu Anapurne, kjer sta se – ko ni bil ovit v meglo – videli dve pikici. »Mete kot še nikoli doslej,« je zapisal Zoran Jerin in pustil bralce v negotovosti do naslednjega dne, ko je razglasil: Ob 18.35 sta dosegla vrh! Alpinista sta se še ponoči vrnila v tabor, Mikec »rahlo pomrznjen«.
»Problem Anapurne II je dolgotrajen dostop. Greben je zelo dolg,« je skoraj 45 let pozneje pripovedoval Mikec. Da ozebline niso pustile hujših posledic, je bila najprej zasluga nepalskih alkoholnih zvarkov, rakšija in čanga, je med smehom izdal, in nato hitrega ukrepanja zdravnika Andlovica, ki ga je s steklenicama infuzije, segretima pod pazduho, pričakal v tretjem taboru. Dan pred osvojitvijo tega vrha so se Andlovic, Golob in Kunaver povzpeli še Anapurno IV (7540 m).
»Odprava je bila torej zelo uspešna,« je sklenil Drašlar. Po njej je nekoliko opustil vrhunski alpinizem in se bolj posvetil drugim rečem, kakor je skromno sklenil. Po poklicu je biolog in v naslednjem desetletju je magistriral in diplomiral na biotehniški fakulteti. Upokojil se je leta 2010: »Prvi dan penziona sem ,ker sem imel še nekaj dopusta, dočakal s čudovitim pogledom na zasneženi Manaslu.«
Nadebudna druščina
Kangbačen in Makalu sta bila cilja, ki sta si ju v naslednjih jugoslovanskih odpravah (JAHO V leta 1974 in JAHO VI leta 1975) prizadevala doseči Janez Dovžan in Janez Gradišar. Toda da sta si lahko nabrala dovolj »točk«, sta morala prej nanizati nekaj dosežkov, sta pripovedovala 41 let po odpravi v Yosemite. Največji cilj vsakega alpinista je vendarle Himalaja.
Ideja za El Capitan se je porodila Gradišarju: »Na Lofotih sem spoznal Angleža, ki sta pripovedovala o tem nacionalnem parku. Rekel sem si: Tja moram iti!« Pritegnil je Nejca Zaplotnika, znamenitega slovenskega alpinista, ki se je leta 1983 smrtno ponesrečil v južni steni Manasluja, in Janeza Dovžana; pridružili so se še Janez Lončar, Dušan Srečnik in Miha Smolej in na mah so sestavili prvo slovensko plezalsko odpravo na El Capitan. Do takrat so od Evropejcev tja prodrli le Angleži in Francozi, za Slovence je bila ta 1200 metrov visoka stena popolna neznanka. Še Američani so jo začeli osvajati šele v 50. letih.
Med pripovedovanjem se Dovžana še zmeraj poloti neizmerna prešernost. El Capitan je imel takrat le kakih deset smeri, danes je prepreden z njimi gosteje, kakor bi mrežo spletel še tako vešč pajek. Prve odprave so po najtežjih smereh lezle več dni, zdaj jih izurjeni plezalci zmorejo v par urah. »Razlika je nepojmljiva!« se smejeta sogovornika, a pred štirimi desetletji je bil to velik uspeh.
Fantje iz Slovenije so bili novinci pri zbiranju denarja, načrtovanju odprave in plezanju po granitu. »V največjo pomoč so nam bili Slovenci v Ameriki, predvsem profesor Dekleva, ki je poučeval na univerzi na Berkleyju.« Pa so se povezali, fantje so gostovali na Berleyju in v Silicijevi dolini, potem pa se odpravili proti sloviti steni. »Kako smo bili prestrašeni! To je povsem druga tehnika plezanja kot pri nas,« je vzkliknil Dovžan in pokazal fotografijo z opremo. Ker je zadoščala samo za eno navezo, so plezali eden par za drugim.
Višinska gimnastika
Dovžan in Smolej sta izbrala kombinacijo smeri Triple direct in jo preplezala v šestih dneh. »Napotke mi je dal sam Chuck Pratt, eden prvih plezalcev v El Capitanu,« je rekel Dovžan in pokazal star, večkrat preganjen listič s smerjo, narisano na roko. Zaplotnik in Gradišar sta se spopadla s smerjo Salathé in jo plezala sedem dni, Srečnik in Lončar sta odpravo sklenila na vzhodnem stebru. Hrano in vodo so morali vleči s sabo in za toliko dni je to velik tovor. Prva naveza se je sicer nekoliko olajšala pri hrani, saj sta člana pozabila eno vrečo z malico, Dovžanu in Smoleju se je pripetila nesreča in se jima je tri dni pred koncem raztrgala »prasica«, kot pravijo vreči, v kateri hranijo vodo. »Kakih 250 metrov pred koncem sta nama jo Gradišar in Zaplotnik spustila z vrha. Marija se nama je prikazala!« se je doživeto spominjal Dovžan.
Takrat je bil El Capitan velika pustolovščina, danes je njegovo osvajanje višinska gimnastika v žlahtnem pomenu besede. »Plezati v navezi je nekaj najlepšega. S prijateljem si na isti vrvi, deliš si usodo, veselje, žalost, lakoto in žejo. Vrv je kot popkovina.« Nejc Zaplotnik, ki je bil najmlajši v odpravi, takrat je imel šele dobrih 20 let, jih je zapustil že čez deset let. »Hudo je, če izgubiš soplezalca. Zdi se, kakor da izgubiš del sebe.«
Simona Bandur