Večer, Maribor - Urška Kereži, Katja Ertl: Popoprano - Kako prelisičiti duha in telo ter se iz tople postelje vsako nedeljo zjutraj podati v ostro zimo

Zrak oster, prečiščen, ko ga vdihneš, te mraz zareže do kosti in hkrati poživi. Megla najpogosteje, da bi jo lahko rezal, in sence še zmeraj daljše od dreves. Prizor na parkirišču vzpenjače Pohorja, v nasprotju s pričakovanim na zimsko nedeljo, pa kot v mravljišču: v povprečju dobrih 250 navdušencev nad gorskim tekom in pohodi ali pač nad dobrovoljno družbo se že sedem let zaradi večje motivacije, samopreseganja, druženja in stimulativnega treninga ogreva pred katerim od trinajstih naskokov do zimskega pokala Peš na Pohorje. Nekateri opremljeni z nahrbtniki, v pohodnih čevljih, drugi v oprijetih, tankih tekaških oblačilih, v sprintericah, ko pritisne prava pohorska zima, pa še s štirizobkami ali posebnimi derezami za športne čevlje. "Da ne drsi!" pravijo, ker jim vsako sekundo štejejo in čase seštevajo - tistim, ki želijo. Če so se le pred svojim prvim vzponom v startnem prostoru (pri)javili organizatorju, Sri Chinmoy Marathon Teamu in ŠD Ganesha Teamu iz Maribora, in dobili številko. Ure in merilniki srčnega utripa so nastavljeni, pohodniške palice v zadnjih vrstah tudi, ženske še imajo glavno besedo, moški nemi pogledi proti vrhu pa kažejo, da je v odštevanju zadnja minuta.

Vsi obrazi govorijo isto
"Veš, da raje grem na Pohorje, kot da bi z upokojenci stal v vrsti pred lekarno. Se mi zmeša," moški srednjih let razlaga svojemu kolegu, medtem ko so si najhitrejši že za prvim ovinkom nabrali precejšnjo prednost. Njihov tek je še vedno videti lahkotno, čeprav jim srce razbija v grlu, noge so težke in mišice pečejo. Vsako leto po isti trasi, po makadamski cesti v smeri Trikotne jase, nato desno po markirani gozdni povezavi na Jonatanko, prek nje pa po progi Fis vse do cilja, pod platojem zgornje postaje vzpenjače - 1050 metrov visoko do Bellevueja. Ob istem času, vsako nedeljo od decembra do konca februarja, ob 9.30. In tri leta zapored, že skorajda kot del zimskega obredja, se namesto v Ljubljani ali v Bratoncih pri Beltincih ob teh nedeljah raje srečajo pod Pohorjem tudi desetletnik Maj - Janža, 38-letni Dejan in skoraj 60-letni Janez, pripadniki treh generacij družine Koren. Dobro uro trajajoča vožnja iz prestolnice in dobre pol ure po avtocesti iz smeri Prekmurja za nobenega od njih ni ovira. Občasno se jim pri teku pridruži še vnukinja, babica pa je tista, ki jih s suhimi in toplimi oblačili prepotene in zadihane pričaka pri vrhu. V mraku, ob deset minut do šestih, budilka prebudi še Ljubljančana Petra Macuha. "Všeč mi je vzdušje, družba. Sem pride kar nekaj 'modelov', s katerimi se radi dajemo na progi. A na koncu si vedno sam s sabo," spregovori o motivaciji, ki prihaja iz človekove notranjosti. Prav zaradi upanja, da bo otrokom v družbi motiviranih pohodnikov in tekačev lažje premagovati skupno 750 metrov nadmorske višine, je profesor športa iz Osnovne šole Tabor 1 Herman Novak pripeljal tudi skupino šestih sedmošolcev. In res, vsi obrazi govorijo, da se počutijo isto. Da smo pri vzponu vsi enaki, vsi se potimo, grizemo kolena, nekateri kdaj celo preklinjajo, a ob vrnitvi bomo zadovoljni.

(Samo)preseganje ega
Da je entuziastov, ki jih ne (z)motijo zimske vremenske razmere in temperature, veliko in da bi skupinski duh organizirane vadbe morda zdramil še kakšnega omahljivca, vsem pa omogočil hitrejši napredek, je pogosto razmišljal idejni vodja tega rekreativnega športnega shoda Marjan Jauk, ko je kar trideset zim hodil in tekal po Pohorju, sprva kot prvi profesionalni gorski kolesar v Sloveniji, v okviru treninga, danes kot del duhovne prakse. Leta 2005 se je odločil in leto kasneje organiziral prvo prireditev Peš na Pohorje, po inspiraciji Zimske lige na Kališče ji je sledil še Zimski pokal Peš na Pohorje.

Filozofija pokala je samopreseganje, vodilo izrek njihovega duhovnega vodje, po katerem organizatorji nosijo ime, Šri Činmoj: vodimo bitko znotraj sebe, drugi naj nam bodo pri tem le v navdih. "S takim razmišljanjem lažje presežemo ego, zaradi katerega se nenehno primerjamo in velikokrat ostanemo doma, ker domnevamo, da nismo dovolj dobri, da bi prišli na start," razlaga Jauk. Iz takratne peščice zagnancev je v teh letih zrasla prava vojska pohodnikov, iz leta v leto številčnejša - vsaj z enkratnim prihodom v cilj je sezoni 2012/13 voljo in telo v povprečju tako skupaj krepilo 268 pohodnikov in tekačev, starih od 7 do 85 let, ki so v dvanajstih nedeljah opravili 3221 vzponov, kar je svojevrsten slovenski fenomen. In takšni so tudi časi najboljših, ki se gibljejo med petindvajsetimi in šestindvajsetimi minutami. Za ilustracijo: povprečen čas poprečno treniranega pohodnika je okoli petinštirideset minut.

Teki se ne izpuščajo!
Najprej je začel teči mož, nato je poskusila še sama in sedaj skupaj z njima še desetletni in šestletni sin, o tem, kako je nedeljska prireditev postopoma povezala vso družino, pripoveduje Ptujčanka Aleksandra Pivec. Lani je bila prisotna na vseh tekmah, ne glede na mraz, sneg ali dež. "Spominjam se, kako smo pred nekaj leti v strnjeni koloni gazili po progi, sneg pa se nam je udiral vse do kolen," zbira vtise s prireditve, ki je postala tako prepoznavna in priljubljena, da mnogo zagretežev tekov sploh ne izpušča. Niti v primerih datumskih naključij, kot se je zgodilo lani, ko sta se obe nedelji prikrivali z božičem in novim letom. "Ko si ves prepoten, te začne hitro zebsti in raje pohitiš, da čim prej prideš nazaj v dolino, kjer se lahko preoblečeš v suha oblačila," Pivčeva vidi glavno omejitev, da se na cilju nikoli ne zadržijo prav dolgo. "Če bi obstajala možnost, da bi z gondolo prepeljali oblačila na vrh, bi se zagotovo kdaj odločili, da namesto domačega kosila pojemo kakšno enolončnico na Pohorju," ob čokoladici Knuppers, čaju in aforizmu Šri Činmoja, ki so na vrhu neprecenljiva stalnica, razmišlja Pivčeva.

Brezplačne vožnje z gondolo bi bili veseli
Povpraševanja po transportu opreme, najbolje z gondolo, naj bi bilo do zdaj premalo, zato se dogovarjanj niso lotili, pove Jauk. Tudi o kakšnem posebnem sodelovanju z gostinci še niso razmišljali, jim pa vsako nedeljo 60 litrov čaja brezplačno pripravijo v hotelu Bellevue. Da to večinoma niso obiskovalci, ki bi se na Pohorju zadržali dlje časa, saj pridejo predvsem zaradi rekreacije, je prepričan tudi Iztok Kvas iz Športnega centra Pohorje. Zato, pove, da gostinske ponudbe, s katero bi privabili več tekačev in pohodnikov, še nimajo, se pa o tem vendarle pravkar dogovarjajo z novim najemnikom koče Koča. Eden od načinov podpore organizatorjem prireditve je po besedah Kvasa posebna cena vozovnice za vožnjo v dolino z gondolo do konca pokala po ceni 50 evrov, ki si jo lahko kupijo prijavljeni udeleženci. "Tudi mi si želimo, da tekmovalci v dolino pridejo varno. Nekateri sestopijo po isti progi, kot je potekal vzpon, mnogi pa se odločijo za hojo ob smučarski progi, kar je zelo nevarno, tako zanje kot za smučarje in deskarje," opozarja Kvas in dodaja, da bodo skupaj z organizatorjem morali poiskati rešitev. Jauk rešitev že pozna, pove: "Najbolj bi bili veseli brezplačne vožnje z gondolo."

Dobrih ali slabih rezultatov ni
Sedeminsedemdesetletni Štefan Leskovar na Pohorje hodi že več kot dve desetletji, nedeljskim pohodnikom pa se je pridružil šele pred štirimi leti. "Kar nekaj časa sem jih opazoval le od daleč. Mislil sem, da je to primerno zgolj za tiste, ki zmorejo preteči celo pot," pove, in da najpogosteje pride sam, ker vnuki še ne sledijo njegovemu tempu. "Ko sem šel prvič, so mi rekli, da bi bilo dobro, če bi na vrh prišel v kakšni uri in pol, a v povprečju potrebujem manj kot uro. Moj najboljši čas je 53 minut." Ob tako pestri starostni strukturi je o dobrih in slabih rezultatih nemogoče razpredati. Vendarle prireditvi poseben čar dajo profesionalni športniki. "Tisti, ki želi zmagati, mora obvladati prav vse terene," ugotavlja bivši slovenski reprezentant v gorskih tekih Igor Šalamun. Proga, ki poteka po položnejši široki cesti, se nadaljuje po ožji gozdni poti in se konča s strmim vzponom, namreč združuje vse prvine gorskega teka. Njegov najboljši čas na zimskem pokalu je okrog 27 minut. Medtem ko so v snežnih razmerah časi neprimerno slabši in lahko nastane tudi do več kot petminutna razlika. Na tekaško modo, katere pomemben del je tudi specializirana obutev, Šalamun ne da kaj dosti. "Prisegam na stare dobre sprinterice. Ko sem pred leti začel teči v njih, so me malo čudno gledali, sedaj opažam, da jih uporablja vedno več ljudi. Še posebej takrat, ko je proga ledena in rado drsi, so daleč najboljša varianta," majhne trike velikih mojstrov upehan, premočen in na robu moči, a poln enorfina odkriva Šalamun, medtem ko iz daljave, iz ledene megle pod nami, prodirajo bodrilni glasovi, namenjeni tistim, ki bitke samih s seboj še niso končali.

Tekst: Urška Kereži, Katja Ertl
Foto: Sri Chinmoy Marathon Team

Kdo bo prvi?

Uvrstitev na posameznem vzponu se vodi po kategorijah, vrstni red pa je odvisen od števila doseženih točk, ki se razvrstijo od štiristo za prvouvrščenega in za vsakega naslednjega po eno točko manj. Skupno število točk je odvisno od seštevka, pri tem se v končnem rezultatu upošteva deset najvišje točkovanih rezultatov. Točkovanje v kategoriji WMA (World Master Athletic) poteka po enakih pravilih kot za druge kategorije, le da se doseženi čas pomnoži s korekcijskim faktorjem, ki je odvisen od spola in starosti. Organizator zagotavlja vodenje rezultatov v cilju, redno objavo vrstnega reda na svoji spletni strani http://si.srichinmoyraces.org/, praktične nagrade najboljšim in izžrebanim za vsak vzpon posebej ter priznanja ob zaključku lige. Moški rekord, s časom 24:41, je postavil Jožek Manfreda, medtem ko je ženski še vedno v lasti Daneje Grandovec z izmerjenim časom 31:50. (uk)

Modri sloni

Zimski pokal Peš na Pohorje naj bi prihodnjo sezono v celoti prevzelo ŠD Ganesha Team Maribor. Ganeša, upodobljen s slonjo glavo, je v hinduizmu bog uspeha, premagovanja ovir, modrosti. Molitve, ki so mu posvečene, se po navadi izgovarjajo na začetku obredov ali meditacije, da bi se priklicala moč premagovanja ovir. (uk)