Dnevnik, Kritika - Ana Perne: Pavla nad prepadom, zgodba o posameznici, ki je na različnih področjih utirala nove poti
Tekoča sezona Slovenskega mladinskega gledališča gradi na zastavku izpostavljanja tistih oziroma tistega, kar v družbi (pionirsko) odstopa in gre kakopak »v svojo smer«. Nekakšno repertoarno središče v tem predstavlja najnovejša uprizoritev, Pavla nad prepadom, kot zgodba o posameznici, ki je na različnih področjih utirala nove poti. Izražanje zanimanja za odkrivateljske nagibe, za pogum, ki ga terjajo, in za drznost takšnih potez se tako kaže v odločitvi za ugledališčenje zgodbe Pavle Jesih (1901–1976), katere ime je le malo znano, pa je kot alpinistka, tedaj ena od dveh izjemnih Slovenk na tem področju, v svojih dvajsetih in tridesetih preplezala več prvenstvenih smeri, medtem ko je bila kot filmska podjetnica lastnica največje verige kinematografov v Jugoslaviji.
Na idejno pobudo režiserja Matjaža Pograjca se je zamolčane zgodbe lotil Andrej E. Skubic in jo oblikoval v dramo, ki črpa iz raziskovalno odkritega dokumentarnega gradiva, strukturira pa se na način prepletanja različnih delov oziroma obdobij Pavlinega življenja; z njenim zadnjim vzponom kot osiščem celote, na katerega se vežejo – se vanj vpletejo, prevzamejo dogajanje, pa ga spet prepustijo lastnemu izrazu – prizori iz preteklega in prihodnjega časa. Kajti vzpon, na katerega se poda po dobrem desetletju od svojega nesrečnega padca, ne predstavlja le novega podviga (ki je v Čopovem stebru sicer obeležen le s soplezalčevim imenom), ampak v izraženi nepopustljivosti, da sama izpleza, deluje tudi kot podoba njenega upora. Pavlo, ki so jo povojne oblasti z obsodbo sodelovanja z okupatorjem razlastile in se je na stara leta bolj kot ne družila le z golobi, Skubic – s postopkom brisanja časovnih mej in tako soočanja različnih protagonistkinih starostnih obdobij, predvsem pa preizkušenj – razdvoji na njeno staro in mlado figuro. Pograjčeva uprizoritev naredi v tej smeri še dodaten premik: Pavla je prikazana skozi tri like, ob središčni alpinistki (že krepko preizkušeno jo v osrčju spopadov upodobi Katarina Stegnar) sta tu še mlada podjetnica (njeno odločnost utelesi Barbara Ribnikar) in ostarela samotarka (izraz zagrenjenosti ji zariše Maruša Oblak), stiki med tremi pa bolj kot retrospektivno zgovorno gledajo na rane življenjskih udarcev.
Pavlina alpinistična dejavnost odločilno zaznamuje tudi uprizoritev v celoti, ki je značilno pograjčevsko gibalna (koreograf je znova Branko Potočan). Osrednji element scenografije Tomaža Štrucla in Sandija Mikluža je plezalna stena, ki pa je obenem uporabljena kot površina za projekcije (v celoto jih izoblikuje Luka Dekleva), s pomočjo katerih so naznačeni tudi različni dogajalni prostori – ali pa ilustracije in animirane podobe dogajanje enostavno polnijo ter ga tu pa tam tudi pestrijo. Na steno je denimo projicirana stilizirana slika skalnatega območja ali pa se na njej pojavijo golobi; iz nenadoma razkritih odprtin na prizorišče vstopajo osebe, ki skoznje ali spet druge odprtine nato izginejo (predstavniki sistema se na primer zlahka prikradejo do posameznika). Tako daje gibalni značaj uprizoritvi pravzaprav tudi nenehno spreminjanje podobe; ali drugače, Pograjc nam v gledališču ponudi ščepec filmskega. Ne toliko v navezavi na vsebinski vidik filmske podjetnice; kot se izkaže, skuša uprizoritev ob pomembni razsežnosti prikaza zamolčanega v opazni meri tudi ugajati.
Medtem ko je torej v prepletu nekaterih ključnih življenjskih trenutkov v Pavli nad prepadom dovolj izrazito posredovana usoda ženske, ki ni popustila in ni sledila (novemu) sistemu, se zdi, da se uprizarjanje drugje vse preveč prepušča privlačnosti projekcij, pa tudi da v podajanju zgodbe o alpinistki kljub dejstvu (dejanskega in simbolnega) premagovanja pobočij vendarle pretirano vztraja na (fizično zahtevnem) prikazovanju plezanja.
Andrej E. Skubic: Pavla nad prepadom. Režija Matjaž Pograjc. Slovensko mladinsko gledališče.