Kot že nekaj let do sedaj, sva se tudi to leto odločila, da opraviva svojevrsten podvig in v eni etapi obhodiva našo domovino.
Naj naštejem nekaj najinih podvigov: prehodila sva celotno romarsko pot Camino v Španiji okoli tisoč kilometrov, dve leti zapored v celoti Pot kurirjev in vezistov Slovenije, od Murske do Kopra , dolžina poti je več kot 1200 kilometrov in sva hodila neprekinjeno 34 dni. To je seveda samo del najinih poti, da ostaneva v dobri fizični pripravljenosti, skoraj vsak dan prehodiva od 15 do 20 kilometrov.
Tu si mnogi postavijo vprašanje: Zakaj?
Odgovor je enostaven. Zato, da narediva nekaj zase in da pokaževa, da tudi če si invalid, ni treba sedeti doma. Oba sva namreč invalida, Borko ne vidi, sam pa imam poškodbo na desni roki. Ker sva seveda upokojena, si zelo težko sama financirava te najine poti.
Živiva zelo skromno in kolikor je le mogoče v skladu z naravo. Na najinih poteh večinoma prenočujeva na prostem, v šotoru, pri prijaznih kmetih na skednjih, zaradi higiene pa včasih tudi tam, kjer je topla voda. Lani kot že rečeno sva prehodila Pot kurirjev in vezistov ter v eni etapi prehodila pot od Gančanov do Slavnika. Malokdo razume, kako je petintrideset dni nositi nahrbtnik z vso potrebno opremo, dnevno poiskati ustrezno hrano, poiskati prenočišče in seveda prehoditi od trideset do štirideset ali tudi več kilometrov.
V spominu nama še posebej ostanejo srečanja z ljudmi, ki naju vsak na svoj način sprejemajo, komentirajo ali pa naju samo z dobrimi željami pospremi naprej po najini poti. Ali pa prenočišča, med najlepšimi je bilo gotovo prenočevanje ob Lovrenških jezerih. Spala sva na razglednem stolpu, sama z naravo. Potem spanje pri cerkvi sv. Miklavža pod Uršljo goro, kjer naju je ponoči obiskal jež, v kapeli na Kureščku in še bi lahko našteval. Spoštljivo se bojiva medvedov, ko stopava v njihove gozdove. Razgovor s ptico, pikapolonico, z vetrom ali z drobno cvetico ob poti za naju veliko pomeni in takrat pozabiva na težave, na težo nahrbtnika, na slepoto in v molitvi veselo nadaljujeva pot.
Na koncu si dovolim še enkrat prositi za pomoč. Vesela bova vsega, lahko nama pišete na naslov: Ernest Večko, Lokrovec 68, 3000 Celje ali na beba.vecko@siol.net
Če pa je dano komu in nama želi finančno pomagati naj povem, da bova hvaležna za vsak dar (transakcijski račun SI56 06369-0943548457). Na dan porabiva s spanjem in hrano manj kot 20 evrov, vesela bova, če nama financirate en dan tega najinega pohoda.
Na pot odhajava 15. maja.
Kot že nekaj let do sedaj, sva se tudi to leto odločila, da opraviva svojevrsten podvig in v eni etapi obhodiva našo domovino.
Naj naštejem nekaj najinih podvigov: prehodila sva celotno romarsko pot Camino v Španiji okoli tisoč kilometrov, dve leti zapored v celoti Pot kurirjev in vezistov Slovenije, od Murske do Kopra , dolžina poti je več kot 1200 kilometrov in sva hodila neprekinjeno 34 dni. To je seveda samo del najinih poti, da ostaneva v dobri fizični pripravljenosti, skoraj vsak dan prehodiva od 15 do 20 kilometrov.
Tu si mnogi postavijo vprašanje: Zakaj?
Odgovor je enostaven. Zato, da narediva nekaj zase in da pokaževa, da tudi če si invalid, ni treba sedeti doma. Oba sva namreč invalida, Borko ne vidi, sam pa imam poškodbo na desni roki. Ker sva seveda upokojena, si zelo težko sama financirava te najine poti.
Živiva zelo skromno in kolikor je le mogoče v skladu z naravo. Na najinih poteh večinoma prenočujeva na prostem, v šotoru, pri prijaznih kmetih na skednjih, zaradi higiene pa včasih tudi tam, kjer je topla voda. Lani kot že rečeno sva prehodila Pot kurirjev in vezistov ter v eni etapi prehodila pot od Gančanov do Slavnika. Malokdo razume, kako je petintrideset dni nositi nahrbtnik z vso potrebno opremo, dnevno poiskati ustrezno hrano, poiskati prenočišče in seveda prehoditi od trideset do štirideset ali tudi več kilometrov.
V spominu nama še posebej ostanejo srečanja z ljudmi, ki naju vsak na svoj način sprejemajo, komentirajo ali pa naju samo z dobrimi željami pospremi naprej po najini poti. Ali pa prenočišča, med najlepšimi je bilo gotovo prenočevanje ob Lovrenških jezerih. Spala sva na razglednem stolpu, sama z naravo. Potem spanje pri cerkvi sv. Miklavža pod Uršljo goro, kjer naju je ponoči obiskal jež, v kapeli na Kureščku in še bi lahko našteval. Spoštljivo se bojiva medvedov, ko stopava v njihove gozdove. Razgovor s ptico, pikapolonico, z vetrom ali z drobno cvetico ob poti za naju veliko pomeni in takrat pozabiva na težave, na težo nahrbtnika, na slepoto in v molitvi veselo nadaljujeva pot.
Na koncu si dovolim še enkrat prositi za pomoč. Vesela bova vsega, lahko nama pišete na naslov: Ernest Večko, Lokrovec 68, 3000 Celje ali na beba.vecko@siol.net
Če pa je dano komu in nama želi finančno pomagati naj povem, da bova hvaležna za vsak dar (transakcijski račun SI56 06369-0943548457). Na dan porabiva s spanjem in hrano manj kot 20 evrov, vesela bova, če nama financirate en dan tega najinega pohoda.
Na pot odhajava 15. maja.
Ernest Večko in Borko Kregar