Po daljšem času sem se ponovno odločil, da obiščem Zahodne Julijce, točneje sanjsko lepo dolino Dunje, ki nekako zaključuje pogorje Julijskih Alp na skrajnem zahodu gorstva. Za cilj sem si izbral Strmo peč preko ferate Norina, ki ponuja gorniku lep in zanimiv pristop v enemu od bolj odmaknjenih predelov Julijskih Alp, ki ne pozna včasih že kar nadležne gneče, ker nekako odstopa od ustaljenih gorniških ciljev.
Turo sem pričel na manjšem parkirišču na začetku doline, ki nudi slikovit pogled na veličastna ostenja Strme peči. Po strmem začetnem spustu proti potoku Dunja, sem preko železnega mosta dosegel nasprotni breg, kjer pot kar hitro pokaže svoj značaj. Človek na trenutke dobi občutek, da je prav tukaj strmina dobila svoje ime. Pot, ki se vije v strmih ključih, preči slikovit pomol, kjer pogled zdrkne v globeli skrivnostne krnice Sfonderat in se nekako umiri na obronkih opuščene planine, pod mogočnim severnim ostenjem Strme peči, kjer leži bivak Cividale. To je omamno lep kraj, saj ponuja pogled na silno zahodno ostenje Montaža, ki v enem, samem zamahu prepada dvatisoč metrov globoko v dolino Dunje,osupljiv pogled, ki se ga nebi sramoval niti kak eminenten evropski gorski velikan. Na tem kraju človek nekako spozna, zakaj je bil prav Montaž tista gora, ki jo je neprekosljivi poet Julijskih Alp Kugyju, najbolj ljubil in ji posvetil najlepša poglavja v svoji obsežni gorniški literaturi.
Pot krajšem počitku sem pot nadaljeval preko temačnih grap in samotnih krnic, visoko nad dolino Dunje, ter se po izraziti rami povzpel na pomol, kjer se ferata Norina pravzaprav začne. Pot je odlično zavarovana, slikovita in zaradi vrtoglavih, temačnih pogledov v človeku vzbuja občutke majhnosti in minljivosti. Vzpon sem nadaljeval po sistemu polic, kaminov in pragov, ter se preko strmih prepadnih travnatih vesin, skozi slikovit zaključni kamin, ki spominja na manjše okno, povzpel na sedlo Forca de la Viene. Na sedlu temačno vzdušje severnega ostenja, zamenjajo prijazne travnate sončne strmali, ki jih le tu in tam prekinjajo krajši skalnati skoki. Vso nadaljno pot proti vrhu sem preživel v družbi svizcev in igrivega tropa kozorogov, ki me je zvedavo spremljal prav do vrha Strme peči, kjer stoji bivak Sandro del Torso. Po mojem mnenju gre za enega izmed najlepših prenočišč v gorstvu, saj ob širnih razgledih, ki segajo od Triglava in ostalih velikanov naših gora, preko Kanina, bližnjih Dolomitov, Visokih Tur, Montaža in Viša po mili volji uživaš samoto in veličastnost gorske romantike.Vreme mi je bilo tokrat naklonjeno, tako da sem v družbi kozorogov doživljal prečudovit sončni zahod, nekje za mogočnim Monte Pelmom. Medtem so se bližnja ostenja Montaža odela v prelivajoče se odtenke škrlatno rdečkastih baru, nad menoj pa je v vsem sijaju, zasijalo obširno zvezdnato nebo, podoba popolne gorske idile.Tudi prebujajoče se jutro naslednjega dne, mi je postreglo s prelepo jutranjo zarjo, tako da sem kljub jutranji svežini pozajtrkoval kar na planem. Žal vsi lepi trenutki prehitro minejo, čakal me je še dolg in naporen sestop v Dunjo, ter nadaljevanje gorskega potepa po gorah nad to prelepo dolino, kar pa je že drugo poglavje. Turo toplo priporočam vsem pravim ljubiteljem gora, ki v gorah iščejo divjo romantiko samotnih poti.

Lep gorniški pozdrav. Robert