Spodbudna vremenska napoved in prebujajoče se jutro sta obljubljala prečudovit potep po samotnih martuljških brezpotjih. Za tokratni cilj sem si izbral Rigljico,težko dostopno ostrorobo skalnato lepotico, ki na zahodni strani zaključuje venec martuljških gora. Pristop je zapleten in težaven saj zahteva prefinjen občutek za orientacijo, obvladanje plezanja vsaj tretje težavnostne stopnje in brezhibno kondicijo v rokah in nogah.
Turo sem pričel pri nekdanjem, žal propadajočem penzionu Špik, ter se skozi divje zarezano sotesko, mimo slikovitega spodnjega martuljškega slapa povzpel na zgornjo varianto poti, ki vodi proti gornjemu slapu in čarobno lepim martuljškim krnicam, kot sta krnici Za Akom in Za Srcem. Na prvem križišču, ki ga pot ponuja, sem krenil po označeni poti proti krnici Za Srcem, ter na prvi izravnavi poiskal začetek slabo vidne lovske poti, ki me je sprva v zložnem vzponu skozi slikovit gozd pripeljala do obsežnih skrotastih melišč. Pri manjšem možicu, kjer dobro vidna shojena stezica, nakaže prehod proti samotnemu Kurjemu vrhu, se prične strm nadležen del vzpona, kjer mi je smer kazala globoko zarezana grebenska škrbina, ki ločuje Rigljico in sosednji Kurji vrh. Tu sem opravil krajši postanek pred resnejšim delom ture, ki ga je obljubljal oster z macesni in ruševjem poraščen greben, po katerem se prebija ozka zračna stezica, ki pri zadnji škrbini trči v ostenje vrhnje zgradbe Rigljice.
Potek in značaj nadaljne smeri je tehnično zahteven in človek potrebuje mirno glavo, dober stop in predvsem veliko srce, za nadaljevanje zahtevnega vzpona. Prehod mi je pokazala dobro vidna diagonalna razčlemba, ki sem jo preplezal do zadnjega žlebastega kamina, ki mi je postregel z odlično skalo in prav uživaškim plezanjem do ponovnega prihoda na sila zračen greben. Napeto plezanje čez grebenska stolpa in globoko zarezano škrbino, ter sitni gladki prečnici se je končalo na značilnem skalnem pomolu, kjer sem začutil bližino tako zaželjenega vrha. Zadnji del vzpona po razčlenjenem, krušljivem ostenju mi je bil kar nekako odveč, saj je zahteval zvrhano mero zbranosti in potrpljenja.
Ošiljen vrh Rigljice mi ni ponudil udobja, zato pa podobo osupljivo lepe, divje gorske romantike, ki mora navdušiti še tako zahtevnega ljubitelja gora. Občutek sreče in osebnega zadoščenja, sta z zvrhano mero poplačala za ves vloženi trud in kakšno prasko,ki sem jo pridelal med vzponom. Tu resnično lahko prisluhneš šepetu gora, ter se naužiješ širnih, vrtoglavih pogledov po martuljških gorah, ki ti tukaj pokažejo povsem drug, manj znani obraz. Po skromnem, a vseeno kraljevskem okrepčilu, sem žal moral zapustiti to prečudovito sobo z razgledom, saj me je čakal še dolg in naporen sestop proti jutranjemu izhodišču z željo da še kdaj stopim na vrh ponosne gore.

Lep gorniški pozdrav. Robert