Uredništvo: info@planid.org
| Registracija

Forum » Zanimive ture » Jof di Somdogna

Sabina Grahek, torek, 16. januar 2007, ob 20:10

Jof di Somdogna (1889 m) se nahaja v bližini Montaža in Viša. Iz Ovčje vasi pri Trbižu, kjer so smučišča travnata, se odpeljemo do doline Saisera. Od tu se povzpnemo peš do koče Grego. Ta pot pelje skozi gozd, toda je precej zaledenela. Od Grega do vrha hriba pa najdemo trdno snežno odejo, pot je dobro označena in razgled iz te gore na Montaž in Viš je izreden.

Igor Pavlič, torek, 16. januar 2007, ob 21:43

Vesel bi bil, če bi v prispevkih o italijanskem delu Julijcev avtorji pisali slovenska geografska imena. Val Saisera je pač popačenka Zajezere, Rudni vrh lahko napišemo tudi po nemško (Koepfach), zakaj je pa Valbruna lahko omenjena po slovensko?
Končno lahko rečemo npr. Poldanjšnja špica = Noon Peak, pa se sliši zelo međunarodno!?
Saj do imenoslovja nimam kakšnega posebnega odnosa, ampak vsaj malo uporabe naših imen namesto italjanskih pa ne škoduje!

Peter Sajovic, sreda, 17. januar 2007, ob 08:57

Spominjam se Ovčje vasi pred 20 leti, danes ji ni niti malo podobna. Pa tudi kasarne v Zajzeri, kjer so na nas iz stražarskih stolpičev kukali črni "kalabreži" z mašinkami v rokah. Po tem so jo zaprli, čez 10 let pa jo je že tako zaraslo, da se je komaj še videla od napajalnika. Ovčja vas pa je bila že tedaj samo še Valbruna, saj nam ni uspelo med pohajkovanjem po edini štacuni in gostilni srečati niti enega slovensko govorečega. Danes je pa že tako spremenjena, da je naša le še v nepotlačenih željah, tako kot knežji kamen na Gosposvetskem polju. Žal, toda čas je naredil svoje.

Iztok Snoj, sreda, 17. januar 2007, ob 15:42

Priznam, da rad uporabljam slovenska imena za gore čez zahodno mejo. A tale Rudni vrh mi nekako ne gre gladko z jezika. Vedno se lovim, kateri vrh je to. Se bom moral navaditi!

Mimogrede - ker je pred kratkim Haubi objavil članek o Poldašnji špici - prevod iz furlanščine bi se glasil: POLNOČNA ŠPICA! Če se boste vozili skozi Pontebbo - kraj ima tudi slovensko ime: Tablja.

Marko Kern, sreda, 17. januar 2007, ob 18:56

Rudni vrh je sedlo vrh Dunje in nikakor ne vrh iz osnovne teme, tistemu se po slovensko reče Krniška glavica.

In še tole: iz poldne pride Poldnašnja špica in ne Poldašnja špica, ki se je odnevemkod vzela in očitno tudi prijela.

Miro Koder, sreda, 17. januar 2007, ob 20:39

Ravnokar sicer malo pozno sem prišel s Triglava, pa ko berem vse to skupaj ugotavljam da ne vem kakšne znanosti ne boste iznašli. Po teh vrhovih sem se podil ko ste bili še bolj zeleni, po moje še marsikdo ni bil na svetu. Pa spet vstane od mrtvih neki vsevedni Pavle in piše o neki Poldanjšnji špici. Pojma nimaš. Pravilno je Krniška glavica ali Jof di Sampdogna in Poldnašnja špica ali Jof di Miezegnot, nobeden ne bo nič spremenil. Pa čao!

Igor Zlodej, sreda, 17. januar 2007, ob 20:43

Pravilno se napiše Jof di Sompdogna - Krniška glavica, Rudni vrh ( Sella di Sompdogna) je sedlo med dolinama Dunje in Zajzere.
Na Krniško glavico vodi več poti iz različnih dolin. Priporočam krožno pot, ki jo začnemu na parkirišču v koncu Zajzere pri spomeniku J. Kugyju (pot 616-611-652-610-651-611 Tabacco 019)
Se pravi z planine proti bivaku Mazzeni, pod njim se odcepimo v desno na bivak Stuparič, naprej na vrh Krniške glavice, sestopimo v smeri Rudnega vrha in do koče F. Grego, ter nazaj v Zajzero. Lepa razgledna pot na kateri lahko občudujemo vso divjino severnih ostenij.
Zakaj Poldašnja in ne Poldanjšnja špica ne vem, v vodniku ZJA, Andreja Mašere je navedena kot Poldašnja špica.

Sabina Grahek, sreda, 17. januar 2007, ob 22:15

Opažam, da so italijanski izrazi nekoliko nezaželjeni. V knjigi Alpi Giulie od italijanskega planinskega društva se vrh imenuje Jof di Somdogna. Imam tudi Miheličevo knjigo in če bom omenila še kakšen vrh se bom bolj potrudila in poiskala slovensko ime. Veste kako je, mi živeči ob meji se soočamo pogosto z zmesjo dveh jezikov, kultur in uporabljamo najbolj priročne in v teh krajih prepoznavne izraze.

Iztok Snoj, četrtek, 18. januar 2007, ob 11:19

Nič se ne vznemirjajte. Nimam se za poznavalca, kak vrh sem obiskal, imam nekaj planninskih vodnikov in še več zemljevidov, pa kaj. Zato ne bi vedel, kaj misli, če bi mi omenil, da je bil na Krniški glavici. Tako je to. Priznam. Enako velja za Rudni vrh. Imeni se me nista dobro prijeli. Od danes bo vse drugače! Zaradi te debate si jih bom dobro zapomnil. Do sedaj sem imel zelo dobro predstavo, kje je Jof di Som-Dogna...

Kar se nas tičev tiče (tistih slovencev, ki hodimo v Zahodne Julijce), pa takole: za druge ne bi vedel! Uporabljam slovenska in italijanska imena, ne gredo pa mi dobro z jezika nemška. Čeprav je tisto sedlo spadalo do leta 1915 pod Avstro Ogrsko. In so Avstrijci na Mali Poldnašnji špici (Marko, hvala za pojasnilo) imeli enega ključnih položajev na tem sektorju fronte. Povezoval je linilo med Zahodni Julijci in Karnijskimi Alpami. Padel še Mali, padfel ta del fronte. Ampak od dogodkov iz I. svetovne vojne se že odmikam in me zanima manj, kot me je 10 let nazaj.

Igor Pavlič, četrtek, 18. januar 2007, ob 11:42

Saj se meni razni traktati in razprave o toponomastiki in imenoslovju tudi zdijo smešni in jih mirne duše prepuščam geografom, etnologom in drugim, ki jih to veseli. Vsak človek ima v zavesti za kraje, ki jih večkrat omenja, določena imena. "Mi" nikoli ne rečemo Villach ali Udine, Montasio, Gail ali celo Monte Lussari, Hrvatje vedno rečejo Klagenfurt, Venecija ali Beč. Poimenovanja kot Solnograd (Salzburg), Monakovo (Muenchen) ali kaj podobnega so že zdavnaj zgodovina, celo Mokrin nihče več ne omenja, vsi gremo smučati v Nassfeld, spali bomo pa v Hermagorju. Opazil sem, da tudi Lahi Ljubljani rečejo po slovensko, razen kakšnih Tržačanov, Reki pa še vedno rečejo Fiume.
Tudi Avstrijci govorijo o Ljubljani in Zagrebu, ne o Agramu in Laibachu, to poimenovanje je ostalo še še za ansambel s tem imenom.
Za nas, ki smo iz mest in ne živimo z dušo in srcem pri vsaki vzpetini in vdolbini na lokalnem nivoju ter vsled tega nismo čustveno navezani na poimenovanje vseh geografskih točk, v bistvu ni problema, vseeno pa menim, da tako uveljavljena poimenovanja kot so Ovčja vas, Zajzera, Kanalska dolina itd. lahko imenujemo po naše. Končno lahko pišemo Tarvisio, Lago di Fusine, Prato di Drava, Arnoldstein, Raibl. V čem je Cima di lago bolj evropska in razpoznavno poimenovana od Jerebice?
So pa to malenkosti, nebistvene za gorska doživetja in se do njih opredeljujemo iz drugih razlogov in vzgibov.

Iztok Snoj, petek, 19. januar 2007, ob 11:21

Tole sem pa skoraj spregledal. Glej ga zlomka, res je. Tudi Italijani tu in tam spremenijo ime kakega svoje vrha. Ne vem pa, če gre za lokalne ali globalne spremembe. Tako je ne dolgo nazaj na Tabacco zemljevidih in v naših vodnikih uporabljano ime Jof di Somdogna, v zadnji izdaji Tabacco 19 pa res piše Sompdogna (pri Rudnem vrhu in tudi pri Krniški glavici) Če pregledaš net, dobiš veliko zadetkov z enim in drugim imenom. Na primer, tale turistični program iz Trbiža za leto 2006 (dokaj novo, ane) www.tarvisiano.org/pdf/Kugy_completo.pdf uporablja kar obe imeni. Razlogov ne poznam. Sploh nisem strokovnjak za imena, le opazovalec.

Tako sem našel sliko zemljevida iz 1. svetovne vojne, kjer so imena grabnov ostala slovenska in je tudi Rudni vrh graben. Sedaj sem se že navadil ("adaptiral") na ime.

Hecno pa je pri imenu Ovčja vas. Pred 90 leti se je imenovala Vučja ves!

Mitja Pelc, petek, 19. januar 2007, ob 15:04

Rafko Dolhar, domačin iz Trbiža, vrh imenuje Podanšnja špica (knjiga Romanje v Julijce).
Verjetno bo domačin najbolje vedel kako se imenuje njegova gora. Ali pač ne?

Mitja Pelc, sobota, 20. januar 2007, ob 09:23

popravek:
POLDANŠNJA in ne Podanšnja, kot se mi je zapisalo...

Peter Sajovic, sobota, 20. januar 2007, ob 09:55

Saj ravno v tem je point! Tudi kakšnemu domačinu se je kje kaj narobe zapisalo, drugi pa so to veselo povzemali kot novoodkrito resnico.

Igor Pavlič, sobota, 20. januar 2007, ob 14:49

Seveda, vsak "redneck" je nekaj poimenoval, potem so razni srednjeveški intelektualci to vestno zapisovali, različni z različnih koncev in dolin. Ko so se oblikovali razni geografski in etnografski inštituti, so vse povzeli, ponovno preverjali in zapisovali včasih na kartončke, dandanašji pa v datoteke.
Iz tega, ali je nekdo rekel G ali K so pisali ceel traktate, še več, doktorate!
Enkrat je bila npr. Grofička, drugič Krofička, lahko pa bi bila tudi Od fička ali še kaj drugega. Hočm reči, da je to res marginalno, vsaj kar se hribov tiče. Ali je Škrlatica Suhi ali Mokri plaz je popolnma brez pomena.

Mitja Pelc, nedelja, 21. januar 2007, ob 07:49

Se popolnoma strinjam.
Dolharjevo "Poldanšnjo" sem dal kot protiutež Tumovi "Poldnašnji".
Tumov prispevek k imenoslovju Julijskih Alp je seveda neprecenljiv, kar pa ne pomeni, da se Tuma pri kakšnem imenu ni zmotil. Če pa se že dosledno vztraja pri njegovem poimenovanju, naj bo tudi Prisojnik samo Prisojnik in ne Prisank.

Igor Pavlič, nedelja, 21. januar 2007, ob 12:43

Saj to je hecno, vsaj z jezikoslovnega stališča, namreč da se neko sedlo, celo tako, kjer se stikajo kolovozi in se ne nahaja nekje visoko med grebeni, temveč nekje v gozdu, med smrekami, imenuje Rudni vrh. Očitno gre za neko pomoto, ki je nastala bog ve kdaj, niti ni važno,. ostalo je tako pač, mi se bomo pa zdaj "borili" za prava, slovenka imena posameznih točk? Pustimo raznim lingvistom in etimologom, geografom in drugim svoje veselje, sproti pa prebirajmo njihove "doneske". Če jih bomo upoštevali in uporabljali, je seveda drugo vprašanje! Več ali manj gre za salonske razprave, z nekaj službenimi potmi /tipanje na licu samem, konkretno!/, metodološko sicer neoporečno, žal je pa to premalo in "brez zveze", skoraj si upam reči, kljub spoštovanju do znanosti
oz. stroke, da neuporabno, pravzaprav samozadostno, za arhiv in nabiranje točk, ki jih vsak raziskovalec krvavo potrebuje!.

Marko Kern, nedelja, 21. januar 2007, ob 20:37

Tako Poldanšnja (Mitja, hvala za podatek.) kot Poldnašnja špica sta smiselni varianti imena. Za Poldašnjo špico pa ne najdem nobene logične razlage, čeprav je prav zadnje ime očitno najbolj v uporabi.

Pobrskal sem po najbolj razširjenih referencah: zemljevid JA zahodni del (Poldašnja špica, gotovo najbolj uporabljan vir, sic), Mašera v Zahodnih JA tudi zapiše Poldašnja špica, Mihelič v vodniku JA pa edini Poldnašnja špica.

Sam sem ime Poldnašnja špica res pobral pri Tumi, ki je za krajevna imena spraševal domačine (lovce, pastirje, vodnike) in se pri tem za iste vrhove pozanimal pri različnih ljudeh tudi z različnih strani gora, kot se bere v njegovih planinskih spisih. Pri čemer se je seveda tudi velikokrat zmotil, morda tudi kaj po svoje prikrojil.

Mitja, če misliš name, da dosledno vztrajam pri njegovem poimenovanju (slovenski dvatisočaki: http://www2.arnes.si/~mcuder/2000_ttn.htm), naj zapišem, da je Tumovo Imenoslovje JA pač temelj. Seveda pa Tuma nima povsod prav, veliko imen mu tudi manjka, ni dosleden (Imenoslovje in njegovi planinski spisi pri imenih niso povsod usklajeni), tudi navedena imena je velikokrat zaradi dvoumnega zapisa težko 'pritisniti' točno določenemu vrhu.

Prav zato prosim vse, ki imate kakršnekoli komentarje na zgoraj navedeni (navkljub trudu gotovo marsikje divje netočen) spisek, da mi javno ali zasebno pošljete čimveč uporabnih informacij (popravki, predlogi, imena, viri, ...). Hvala vnaprej.

Igor Pavlič, ponedeljek, 22. januar 2007, ob 18:32

Le v vednost poobjavljam in pripenjam nekaj, kar kaže na zmedo in silo, ki hoče delati red pri imenovanju in "toponomastiki". Sam sem se, že zaradi lastnega priimka, s tem bednim Pavličevim vrhom precej ukvarjal, celo dobival poduke in lekcije iz imenoslovja, pa sem ugotovil, da je vse skupaj res zabavno in krakočasno, to je pa tudi vse!
Torej:

Klinarjev klin
Zbogom, starožitnost! Dober dan, žalost!

Stanko Klinar

Poglejte, kako smo brezglavo zdrveli v "Pavličevo sedlo"! In obglavili starožitni "Pavličev vrh". Tega so vestno zabeležili Badjura, Planina, Kopač v svojih vodnikih in na zemljevidih in kasnejša vodnika po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Ker je neki vplivni "svetovljan" udaril s pestjo po mizi, da "vrh ne more biti preval", je - za rabo sredi slovenskega sveta - hlapčevsko prevedel nemški "Paulitschsattel" (1) v "Pavličevo sedlo", ga napisal na vse zadevne table in smerokaze (poplavo tabel in smerokazov!) okrog Solčave in na novejše zemljevide, tudi v zemljepisno biblijo Atlas Slovenije ("najzanesljivejši imenoslovni vir", "osrednjo avtoriteto", kot menijo nekateri), in ga vtepel v glavo celo domačinom. Nihče ob vsem dolgem toku Savinje vse dol do knežjega mesta Celja ni niti z mezincem mignil. Potem so prišli politiki, buldožerji in asfalt. Drnovšek in Schüssel sta na "Pavličevem sedlu"/"Paulitschsattel" med veselim ploskanjem okrog stoječih prerezala otvoritvene trakove (kaj imamo male žabe potem še kvakati?) in naroda sta stopila še korak bliže drug drugemu, tudi in zlasti imenoslovno, z oblastveno potrjenima imenoma. Velikokrat me je imelo, da bi zavpil v dnevnem časopisju ali opomnil cestno podjetje ali se oglasil na Geodetskem zavodu, kjer delajo zemljevide, ali opozoril vsaj domoljube v Planinskem vestniku, pa mi je vpričo vsesplošno protežirane antihumanistike in patriafobnosti, ki se napihujeta čez vse razumne meje in si ne dasta blizu (tudi v Planinskem vestniku, kjer sem bil velikokrat tarča popolnega nerazumevanja in iz trte izvitega maloumnega nedomišljenega indoktriniranega "pouka" - to say the least!), roka omahnila in sem vse skupaj pustil, da gre svojo pogubno pot. Kdor želi, lahko vrže kamen vame, s posebnim veseljem zlasti, če sam ni brez greha.
Potem sva imela z Matkom učno uro. Ker sva besedne meče precej ognjevito križala, nazadnje ni bilo jasno, ali se medsebojno učiva ali zaslišujeva. Imena na zemljevidu sva pa vseeno dobro cefrala. Zagrabila sva kar ves greben od Pavličevega vrha do Matkove kope, ki sva ga na nekaterih odsekih ta dan oba prehodila, čeprav vsak zase. Razgrnila sva zemljevid Kamniško-Savinjske Alpe 1:50 000, učna ura (ali zasliševanje) pa je potekala približno takole:
"Pavličevemu sedlu pravite po domače Pavličev vrh, ali ne?"
"Seveda."
"Potem proti jugu so Pavličeve stene (1653 m) pa Lesnikovo sedlo (1521 m) …"
"Pavličeve stene ja, Lesnikovo sedlo je pa po naše Lesnikove šrange ali kratko Pri šrangah."
"Južno nad Šrangami se dvigne Jerebičje (1761 m), ki se naprej proti jugu spusti na Matkovo sedlo (1623 m) …"
"Matkóvemu sedlu pravimo mi Šavje …"
"Ficko pa pravi, da je to Ravna planina. Na naši (to se pravi slovenski) ali bolje rečeno na vaši (namreč Matkovi) strani stoji tik pod državno mejo opustela, postarana bajtica …"
"A, to je pa na Jevševcu!"
"Ne, ne more biti na Jevševcu, od Šavja proti jugu je Matkov Grintovec (1700 m) in šele potem Jevševec (1730 m), in v tistem koncu naprej proti Kopi, to se pravi na Grintovcu in na Jevševcu, ni niti za ped prostora, kamor bi postavil bajto, in tudi ne vem, zakaj bi jo postavljal v tisto zagamano ruševje in prepadno skalovje. Ali pa je zemljevid postavljen na glavo, vendar moram reči, da glede na moj višinomer vse te kote odlično štimajo, vprašanje je le, če imajo prava imena."
"Od Šavja na Grintovec - mi pravimo kar Grintovec, ne Matkov Grintovec - je kakih dobrih 50 metrov vzpona, naprej se začne pa že Kopa - mi pravimo kar Kopa, ne Matkóva Kopa."
"Drži, 70 metrov vzpona, ampak potem ga je čez kratko uleknino proti Kopi še kakih 30 metrov na Jevševec - tu piše Jerševec, 1730 metrov…"
"To je pa narobe, mi pravimo Jevševec, nekdo je začečkal tisti v, pa so ga kartografi prebrali kot r. Ampak Jevševec ni tam, pač pa tukaj, kjer je bajta, ali drugače rečeno, bajta je na Jevševcu."
"Bo treba torej popraviti in na zemljevid prav zapisati, pa naj bo Jevševec tu ali na Ravni planini ali na Šavju. Na tem Jevševcu, kot je zabeležen na zemljevidu, pa bajte zagotovo ni. To se bomo še zmenili, bova šla skupaj gor, da na mestu doženeva, kdo je kdo v deželi danski in kje ima Hamlet svoj prestol. Jaz bom vseeno rekel tisti zemljevidni kóti Jevševec, njena višina je čisto prava in tesno se prilega na Kopo, točno tako, kot je vrisano na zemljevidu. Kopa je od tam na dosegu roke, veličastno in kar malo strašljivo se dviga polnih dvesto stenskih metrov pod nebo, košato kopasta, vredna svojega imena …"
"Ha, med Jevševcem in Kopo je še preval Velika Zelenica …"
"Ta pa ni vrisana na zemljevidu, pa tudi posebno globoka ne more biti, ker se Jevševec zrašča s Kopo v skoraj enovit masiv. Bil sem gori in sem si vse počasi in natančno ogledal. - Ja, za vas je seveda zelo smiselno, da rečete kar Grintovec in Kopa, ko tako veste, da gre za vaše vrhove, za nas oddaljene pohajače je pa priročno, dati zraven pridevnik Matkov. Grintovcev in Kop je v slovenskih hribih kar precej."
"Mi rečemo Matkóv. Naglas je na koncu, na o-ju. Pa upam, da je na zemljevidu naša domačija prav napisana, Matk in ne Matko, kot se nekaterim zdi. Sploh pa domači pravimo, da je tukaj Na Matkóvem, ne Pri Matku."
"Tisto o naglasu smo se nekoč že naučili, potem pa malomarno pozabili. Vem pa, da ima izgovarjava Matkóv vsaj dva vneta apostola, Toneta Golnarja in Franceta Malešiča. V svojih spisih zvesto rišeta naglas na ó v imenih kot Matkóv kot, Matkóv škaf, Matkóvo okno, Matkóvi Ogradi in povsod, kjer je kaj Matkóvega … (Hvala, Tone in France za zvesto domačijskost!) - Mejdun, tole sva se pa dobro pogovorila. Očitno je, da ste nekaj šol videli tudi od znotraj."
"Ja, pred dvema letoma sem končal agronomsko fakulteto v Ljubljani … No, drugič, ko bo spet prilika, jo ureževa skupaj gor, da se na svoje štiri oči prepričava, kje stoji bajtica, pa kaj je Šavje pa Jevševec …"
"Z veseljem. Tisto nama ostane za domačo nalogo. Moram pa reči, da bi jaz Grintovec in Jevševec obdržal, kot sta označena na zemljevidu. Seveda pa ne Jerševec. Pravzaprav mi je po temle pogovoru najbolj odleglo, ko vidim, da za nobenega od treh prevalov, ki sva jih imela v páci - Pavličevo, Lesnikovo in Matkovo sedlo, kot piše na zemljevidu - domačini ne rabite besede sedlo. Badjura ima prav: sedlo je prevedenka in pritepenka iz nemškega Sattel."

Po tem akademskem ognju bi bila morala enega zvrniti, stal je že tam na pladnju - a kaj češ z okorelo pedagoško ozkosrčnostjo, ki ji globoko v upokojenskih letih še zmeraj manjka izpit za iz-pit'! Ima se še veliko naučit', se potrudit' in ga naredit'! Namreč iz-pit'!

P.S. Kar se tiče vrhov, ki pomenijo prevale in nikakor ne gorskih vrhov, jih je v Sloveniji še kar nekaj: Jezerski vrh, Ledrovski vrh, Smokuški vrh, Covnikov vrh (to je staro solčavsko ime za Pavličev vrh, ki je koroško ime), Pastirkov vrh, Strevčóv vrh (zadnja dva sta v grebenu med Pavličevim vrhom in Olševo) - in nihče ne položi roke nanje. Samo Pavličev vrh je moral pasti kot žrtveno jagnje za nekogaršnjo samovoljo. Jezerski vrh je za kaj takega prevroč. Kdor bi ga hotel prekovati v Jezersko sedlo, bi se lepo opekel. Zakaj, bodo bralci Planinskega vestnika iz rodu homo alpinus studiosus izvrtali sami, verjetno pa to že davno vedo.


(1) SSKJ: vrh … 3. najvišja točka vzpetine, npr. "na vrhu klanca" (vrh klanca je seveda na prevalu, ker ni običaj, da bi speljevali ceste čez vrh gore nad prevalom); Gorniški terminološki slovar (v nastajanju): vrh …4. nižji del gorskega slemena, čez katerega vodi pot iz ene doline v drugo
- konec citata>

Skratka, pustimo te sofizme strokovnjakom in "strokovnakom" in naj imajo svoje brezkončno veselje s tem!
Pavle

Iztok Snoj, sreda, 24. januar 2007, ob 12:02

(Nekaj dni nazaj sem na pamet zapisal, da gre za vojaški zemljevid iz 1. svetovne vojne. Ni res. Slika na zadnji strani neke knjige je izsek iz karte 1:50.000, ki jo je natisnil Vojaško-geografski inštitut na Dunaju leta 1907.)

Ker me je začelo to malo bolj zanimati, predvsem raba imen Kamniti/Kameni lovec (na starih zemljevidih Višarske glave), sem malo pobrskal in našel tole spletno objavo imenoslovja, ki ga je zbral dr. Henrik Tuma:

http://www.veneti.info/htm/imenoslovje/imenoslovje_tuma.htm

eXTReMe Tracker