Dragi Tomaž!

V sredo, 29.12.2004 sem ugotovil, da nekaj dni ne bom mogel v gore ...ti si pa lahko šel ... žal!

Doma poslušam odlično glasbo in včasih premišljujem, ali je bilo treba.
Ali je bilo teba dati toliko denarcev, da lahko uživam v glasbi. No, to vsaj ni smrtno nevarno.

Starejši, kot sem, bolj mi narava jemlje dih. Dobesedno in v prenesenem pomenu.
Koliko ob tem vsakič tvegam, malo ali veliko? Prav nič?
Čeprav sem si gleženj izvil vedno le na ravnem ali Šmarni Gori, nikoli v gorah.

Gore so pozimi del zasnežene narave; dvojno opojne.
Le kaj sproži v nas plaz, ki nas venomer odnaša v gore, sorodne svetove?

Tom, za teboj ostaja žalost in sočutje s tvojimi najbližjimi.
In pa še mala prošnja za milost do nas, ki še iščemo ali čutimo ljubezen do gora.

Iztok

Ja, bile so sirene, njihova glasba, njihov klic, drugače to ni razložljivo...
Meje so zabrisane, jambora ne najdeš, morda ga tudi ne iščeš...
A kaj, ko časa ne moreš ponoviti.
Mnogi se lahko znajdemo v podobni situaciji, izida ne poznamo...