Arhiv objav

Alpinizem je v svojem bistvu umetnost plezanja velikih sten v dobrem slogu, po zahtevnih smereh, s čim manj opreme in čim bolj samostojno.

Najprestižnejša alpinistična nagrada je očitno zašla v krizo identitete.

Ko prideš v bazni tabor, kjer na kilometer dolgi ledeniški moreni ni več prostora...

Ne bi mogoče Kogel lepše ponazarjal dogajanja na sončni strani Alp?

“Koji če vam kurac ovi ormari…” je zlovoljno godrnjal sprevodnik, ko je z očitnim odporom do fizičnega dela tlačil težko prtljago v zaprašene bokse.

Čeprav je tega že res dolgo - dobrega četrt stoletja - imam še vedno pred očmi prve diase z zimske plezarije...

Pred Bohinjem so bili naravni ledni slapovi. Pred naravnimi lednimi slapovi, ki so pri nas stari četrt stoletja, so bile ledne smeri...

V enem redkih lepih dni letošnjega poletja sva z Borutom uživala v Dolgi Nemški in vmes debatirala...

Če oprimek ni uporaben, se pomakneš gib ali dva nazaj in preprimeš na sosednjega; če pa je zadeva dovolj težka, potem se lahko celo zvrneš. V tem primeru je treba računati na drugo posebnost - varovanje, ki je po pravilu precej skromno, včasih pa ga skoraj ni.

...ali po naše, s frendi in jebami. Gospod Toporišič, legenda našega knjižnega jezika bi se ob teh domačih izrazih seveda jezil, a naj mi bo v tem primeru pogledano skozi prste.

Pravi, trdi vodni led sem spoznal šele v Luciferju, ko sva z Borom opravila drugo ponovitev ledene pošasti.

Je stil (način plezanja) v alpinizmu pomemben? Da - vendar nekaterim zelo, drugim so sprejemljive manjše ali večje »bližnjice«, tretji bodo vprašali: Kaj je to?

Če se prav spomnim, sva se prvič skupaj navezala na vrv pod stolpi v Selli. Bil je to eden mojih prvih obiskov Dolomitov, a nekaj novih smeri v Brenti sem imel takrat že za sabo.