Arhiv objav

Gorniška potepanja: Ko sva doma načrtovala turo letošnjega poletja, je bila ob vrnitvi »narisana pika na zemljevidu« tudi v skrajnem jugovzhodnem delu Nemčije (to je tisti »žepek«, ki je najbližje Sloveniji). Tja naju je vabil Staničev Watzmann, kateremu je namenjeno zadnje poglavje v vodniku, ki je seveda tudi »romal« z nama v severne dežele.

Gorniška potepanja: V turističnem uradu v Lomu so naju razveselili z vremensko napovedjo. Naslednji dan naj bi bil lep, nato pa bo spet teden dni sivine, kakršni so bili tudi pretekli dnevi v teh krajih. Torej pod goro! Zjutraj pa pot pod noge!

Gorniška potepanja:  Zemljevid triindvajset kilometrov dolge poti je »oznanil« okoli trideset možicev. Trideset možicev za triindvajset kilometrov divjine. Da naju čaka težka preizkušnja, sva vedela že doma, a v resnici je bilo še mnogo težje, z drugimi besedami – veliko bolj zanimivo.

Gorniška potepanja: Izhodišče za vzpon na najvišji vrh dežele tisočerih jezer je vasica Kafjordbotn, ki leži ob enem od številnih fjordov med Alto in Narvikom. Skozi dolino Kafjorddalen se vije cesta, ki se dvigne do spoštljive višine osemsto metrov. Ob koncu avgusta je visoko nad polarnim krogom dišalo po snegu ...

Gorniška potepanja: Mimo številnih jezer, ki krasijo severovzhod Poljske, sva dosegla Litvo. Policistov na mejah seveda ni več, tako da sva tri tedne potovala svobodno kot ptici. Tudi na litovski strani se pokrajina ni dosti spremenila. Neskončne ravnine, gozdovi in jezera. Usmerila sva se proti Vilni, še prej pa kot prava hribovca poiskala najvišji vrh.

Gorniška potepanja: Ni se še dobro zdanilo, ko naju je zvezdnato nebo kar vrglo pokonci. Dež in megla sta se umaknila in okoliške gore so zažarele v prvem jutranjem soncu. Široka in s kamenjem tlakovana pot naju je vodila mimo skakalnic proti Popradskemu plesu.

Gorniška potepanja: Na Srednjem Rokavu je bilo komaj dovolj prostora za dva človeka in mojo malenkost. Sedli smo k počitku in se dodobra razgledali. Pod nebo so kipele skalne ostrice Rokavskega grebena, na drugi strani pa nas je pozdravljal očak. Vse je bilo tako lepo, potem pa …

Gorniška potepanja: Takoj nad trdnjavo se steza požene v breg. Pot je prava umetnija. Vije se po zelo strmem pobočju, ki bi bilo brez steze skoraj neprehodno. Po dobri uri se je strmina unesla in napis naju povabi k zgodovinski koti 1313 m. Tu so ostale le še ruševine in prelep pogled na Bovško kotlino z vencem gora v ozadju.

Gorniška potepanja: Najprej sva sledila shojeni potki, ki se vije prav po mejnem grebenu. Kmalu je stvar postala bolj resna. Izpostavljenost na obe strani je precejšnja in potrebna je bila velika previdnost. Malo pod vrhom sva prispela do dobrih deset metrov visokega praga.

Gorniška potepanja: Po jutranji ogrevalni vaji, ki naju je z Ljubelja pripeljala na Zelenico, sva stopila na prečno pot proti Stolu. Po njej je šlo do doline V Kožnah, kjer sva zapustila markacije in se po brezpotju povzpela na sedlo Belščica. Na Svačico (1953 m) je bil le kratek skok, ki se mu seveda nisva mogla upreti. Z vrha je prelep pogled na Vrtačo (2181 m) in njen zahodni greben.

Gorniška potepanja: Nato sva se šla tisto »kdo bo prej«, a prostovoljca, ki bi se potrudil vstati, ni bilo še nadaljnji dve uri. Sicer pa ... Ali je res treba vsak gorniški dan izkoristiti do konca? Tudi midva lahko enkrat malo počijeva. Rosojanskih in njej podobnih poti bo še več kot dovolj.

Gorniška potepanja: Na Briceljku (2346 m) se nama je odprl pogled na greben Loške stene. Stala sva na njenem osrednjem in najvišjem vrhu. Pogled je splaval proti zahodu na Kaninske gore, pred njimi pa so se nama na ogled postavili ponosni vrhovi mogočnega zidu nad nesrečnim Logom pod Mangrtom.

Gorniška potepanja: Trave ob poti so bile tako mokre od deževja preteklih dni (jutranja vlaga jim je bila še v dodatno pomoč), da sva na Žrd bolj ali manj priplavala. Tudi moji novi gojzarji z nekakšnimi čudežnimi membranami in raznimi »texi« za 200 € niso pomagali prav veliko.

Gorniška potepanja: Ker so nama označene poti na Bavški Grintavec (2347 m) že dobro znane, sva se ozrla k zahtevnejšemu pristopu. Vzhodni greben je v literaturi obetal lepo plezanje v čvrsti skali. Še najtežje naj bi bilo splezati nanj. Krušljiv žleb, ki pripelje na Sravnik je bil od daleč videti zelo strm ...

Gorniška potepanja: Ribežne sva gledala že kar nekaj časa. Samo še nekaj minut ... Čez pol ure niso bili veliko bližje. Le kdo bi še gledal navzgor? Osredotočila sva se rajši na naslednjo vejo rušja. Čez njo? Pod njo? Najbolje je šlo z glavo naprej. Včasih zgoraj, včasih spodaj, večinoma pa nekje vmes.

Gorniška potepanja: Z Velikega Pelca je šlo spet bolj zares. Ostra grebenska rez, ki vodi proti najvišjemu izmed njih, je zahtevala od naju trezno glavo in zanesljiv korak. V zasneženi krnici Klonice so se sončili gamsi. Počasi sva se bližala kralju Pelcev ...

Gorniška potepanja: O čudoviti potki, ki vodi z Movznika mimo Robanovega stanu na SZ greben Krofičke, sva že veliko prebrala. Najina pričakovanja so se več kot uresničila. Doživela sva zanimiv dan v neokrnjenem predelu vzhodnih Grintovcev.

Gorniška potepanja: Čedce ni več! Vsaj takšne ne, kot smo jo poznali. Bila sva ena zadnjih, ki nama je bilo dano povzpeti se po lovski poti v krnico nad najvišjim slapom v Sloveniji. Nad njo kraljuje severno ostenje Jezerske Kočne z Velikim kupom. Opisa ni v nobenem vodniku ...

Gorniška potepanja: Seveda sem tudi nazaj grede preskočil škrbino. Tokrat moja fotografinja ni zamudila niti za hipec. Nisem še dobro pristal, ko sem iz njenih ust zaslišal glasen vzklik: »Uaaaa! Gogi, veš, kakšna slika je ratala!«

Gorniška potepanja: Pogled je zdrsnil v eno izmed najbolj divjih sotesk Julijskih Alp – Clapadorie. Med Grebenom mečev, ki se razteza s Klavnih nožev proti severu, in Montaževim zahodnim ostenjem se grezi globok prepad. Na pragu pomladi, ki pride v te višine z majhno zamudo, je bila soteska še vsa zasnežena.

Gorniška potepanja: Sestop s Staničevega vrha naj bi bil eden najzahtevnejših delov prečenja Zeleniških špic. In res. Nekaj časa sva kar malo nejeverno gledala navzdol in iskala prehod. Po vodniku sodeč, bi morala kar naravnost navzdol, a nama to ni prav nič dišalo, pa tudi obljubljenega klina za spust nisva našla.

Gorniška potepanja: V jutranjem svitu sva se na Poldovem rovtu odločala,  ali bi šla mimo »dvojke« ali čez Brinovo glavo. Izbrala sva prvo možnost, ki nama je sicer manj povšeči, toda prevladal je razum. Prečnice na drugi poti so lahko v snegu zelo zahtevne.

Gorniška potepanja: Žleb Hude police je najdaljši ozebnik Julijskih Alp. Skoraj za osemsto višinskih metrov ga je. Dviga se iz zatrepa Špranje do glavnega grebena Zahodnih Julijcev.

Gorniška potepanja. V prejšnji objavi sva opisala doživetja z vzpona na greben Košute z juga. Tokrat sva se odpravila na severno stran Karavank. Cilj – Košutnikov turn ( 2133 m) skozi Vzhodno grapo.

Gorniška potepanja. Kako drugače je tod pozimi, ko ti ušes ne polni kričanje in vpitje glasnih množic, po možnosti podkrepljeno z glasno glasbo. Tisti vrvež okoli gorskih gostiln z mirnim doživljanjem narave res nima veliko skupnega, zato se midva takim področjem poleti na daleč izogibava.

Gorniška potepanja. V mrakobnem jutru, ki ga je nad Kamniško Bistrico zakrivala gosta odeja megle, sva se podala v dolino Kamniške Bele. Nekaj časa sva še premlevala, ali bi se podala čez Šraj pesek, a so naju stopinje na označeni poti kmalu odvrnile od teh pregrešnih misli.

Gorniška potepanja: Aljažev dom je sameval. Tudi v zimski sobi, nekdanji karavli, ni bilo nikogar. Pri spomeniku padlim partizanom gornikom se je že toliko zdanilo, da sva si lahko dobro ogledala, kje naju bo vodila "pot". Ob nenehnem pogledovanju proti Steni, sva se sprehodila do izvira Triglavske Bistrice, ki je zamolklo žuborela pod obsežno plazovino v zatrepu Vrat.

Gorniška potepanja: Nedelja je Gospodov dan, ki v cerkev privabi veliko ljudi. Midva sva našla oltar (z veliko začetnico) nekje drugje. Gneče ni bilo. Dan je bil kot ulit in treba ga je bilo popolnoma izkoristiti, zato sva v jutranji zarji korajžno zakorakala s Poldovega rovta proti Bivaku II. Nedeljsko romanje na (pred) Oltar se je lahko začelo.

Gorniška potepanja. Tistega junijskega dne, pred skoraj tremi leti, je bil sneg samo še v ozebniku. Vsenaokoli, tudi visoko zgoraj, pa je že dišalo po pomladi. Odločitev, da greva nanj še enkrat v trdi zimi, je padla kar sama od sebe.

Gorniška potepanja. Krušljiva grapa na začetku, strme trave na sredini in za konec še izpostavljena prečnica med vejami. Suhadolnikov pastir, ki je poleti prenočeval v skalni votlini nad prehodom, je moral biti res dobro podkovan – s svojimi štirinožnimi prijatelji vred.

Gorniška potepanja. Povzpela sva se do zatrepa Velike Dnine. Vsenaokoli so kipeli pod nebo ostri grebeni, ki so v trdi zimi še veličastnejši. Skozi spodnji žleb sva se dvignila pod vršno pregrado.

Gorniška potepanja. Pot naju je vodila domov. Da ob sončni nedelji ne bi ostala čisto brez »belih opojnosti«, sva skočila na najvzhodnejša dvatisočaka osrednjih Grintovcev.

Gorniška potepanja: Že kar na začetku lovske poti naju je pričakala belina. Pa to ni bil sneg, kot bi kdo pomislil in kar bi bilo za ta letni čas popolnoma normalno. Med listjem so se nama namreč nasmihali prvi zvončki ...

Gorniška potepanja. Zanimalo naju je, kakšna so videti Belopeška jezera pozimi z Mangrta (2679 m). V dolinah megla, v višinah pa sonce in za ta čas prav prijetne temperature.

Gorniška potepanja. Ta visokogorska "malica", postrežena v  pravih zimskih razmerah nama je že nekaj časa vzbujala apetit. Toda kako v trdi zimi priti do te obložene mizice?

Gorniška potepanja. Pust, pust, krivih ust ...

Karavanška lepotica je bila v zimski preobleki, za konec pa še uresničena grožnja razkurjenega domorodca.

Gorniška potepanja. Po vetrovnem grebenu, s katerega je "odpihnilo" mejo.
Plazovi v visokogorju so se umirili, naju je pa že pošteno vleklo na zasnežene vršace. Na grebenu Košute sva precej domača, tako poleti, kot pozimi.

Gorniška potepanja. Visoko nad Bohinjem. Ob zatonu starega leta nama je bilo postreženo z ugodnimi razmerami in brez težav sva nanizala še zadnje prgišče lanskih dvatisočakov.

Gorniška potepanja. Kako narediti spodobno zimsko turo, če je treba biti ob enih popoldne že v službi?
Nič lažjega. Vstane se ob treh; z Jermance (avto sem seveda pritiščal do konca) se štarta ob pol petih, na Kamniškem sedlu se v zimski sobi zaspi za pol ure, ...

Gorniška potepanja: Snega je že ob začetku ture kar nekaj, a sledi so zanesljive. Po gozdu gre brez težav, na melišču, pravzaprav snežišču pod Lojtro, pa se malo ustavi. Stopinj ni več.