Tedenske slike, 31. maj 1916
Ivan Kranjc: S kratko pipico v ustih sedi stari Grapar ob topli peči in mi pripoveduje o sinu Andrejcu, ki je že peti mesec na vojski. V tla gleda med pripovedovanjem, le včasih se ozre vame izpod osivelih obrvi, kakor bi hotel vedeti, če ga poslušam. Slabo sveti petrolejka, zunaj pa brije oster veter, se zaganja v kočo, da škrepečejo njena mala okna.
»Huda zima je letos, mraz je, da si človek skoro ne upa iz koče. Snega pa ni nič, to ni dobro, ni. Kako mora biti šele zgoraj, kjer je Andrejec! No, pa saj sem mu poslal zadnjič — dva tedna bo menda od tega — topel kožuh in močne čevlje. In mlad je tudi Andrejec, komaj trideset bo spomladi, nič mu ne bo mogel mraz. Ej, pa postaven fant je, visok in močan kakor hrast, vesel sem takega sina. Tudi dekleta so se ozirala za njim, a on je maral le ono doli iz vasi. Za svetega Martina bi se bila morala vzeti, tako pa ni bilo nič. No — ko se vrne, pa jo pripelje k nam gor in dobro ji bo. Čedno in pridno dekle to, pametno je izbral. Lep par bo, še Bog ga bo vesel.«
Iztrkal je pipico, ki je že ugašala in jo nabasal iznova.
»Pa kaj piše Andrejec?«
»Piše, seveda piše. Štirikrat je že pisal. Takoj, ko je odšel na vojsko, potem septembra, oktobra in koncem novembra enkrat. Sedaj pa že pet tednov ne. Pa te dni pride gotovo pismo, da mi vošči za Božič in novo leto, prav gotovo. Pa misliš, da ima časa tolikokrat pisati? Tam ležijo v jarkih in streljajo in le redkokdaj pridejo do papirja in peresa.«
»Kaj pa piše Andrejec, je zdrav?«
»Seveda je zdrav, saj je čvrst fant, da malo takih. Zdrav je, in to je glavno reč, tako je pisal. Krogla mu je prevrtala rokav, a njemu se ni zgodilo ničesar. Srečo ima fant in Bog ga ima rad in njegov patron. Saj tudi molim vsak dan pet očenašev in ravnotoliko češčenihsimarij, da bi ostal zdrav. Ej, priden fant, ta moj Andrejec … «
Obmolkne, zadovoljno puši pipico in ko se poslavljam, mi reče: »Zdrav ostani, pa me še kaj obišči. Veš, tako sam sem sedaj, ko ni Andrejca.«
Mrzla, neprijazna noč je zunaj. Ledena burja brije, zmrznjen sneg škriplje pod koraki. Pa me ustavi Klandrov Janez, ravno iz krčme je prišel. Malo natrkan je in dobre volje. Stisne mi roko, njegov polni obraz je ves v ognju.
»Aha ste šli malo pogledat gor h Graparju, prav je, prav. Gotovo je kaj pravil o sinu Andrejcu, stari Grapar, tako rad ga ima«.
»Da, samo o Andrejcu je pripovedoval, samo o Andrejcu«.
»Ne ve še stari. Andrejec je že davno pokopan v tuji zemlji, škoda ga je, priden je bil. Pred dobrim tednom je pisal Komarjev Fronc, ki je tudi na vojski. V čelo je dobil Andrejec kroglo in takoj je bil mrtev. — Pa stari še ne ve tega, bolje je tako. Kaj bi ga strašili prezgodaj. — Ona Lednikova joče že ves teden, vsa nora je za fantom. Škoda ga je … «
Preneha, se zamisli in dostavi: »Huda je, huda, pa se ne da pomagati«. Pljune na cesto, z njegovega obraza je izginila vsa veselost.
Gori v koči na zapečku pa dremlje stari Grapar in sanja o sinu Andrejcu …
