Arhiv objav

Gorniška potepanja: Žleb Hude police je najdaljši ozebnik Julijskih Alp. Skoraj za osemsto višinskih metrov ga je. Dviga se iz zatrepa Špranje do glavnega grebena Zahodnih Julijcev.

Gorniška potepanja. V prejšnji objavi sva opisala doživetja z vzpona na greben Košute z juga. Tokrat sva se odpravila na severno stran Karavank. Cilj – Košutnikov turn skozi Vzhodno grapo.

Gorniška potepanja. Kako drugače je tod pozimi, ko ti ušes ne polni kričanje in vpitje glasnih množic, po možnosti podkrepljeno z glasno glasbo. Tisti vrvež okoli gorskih gostiln z mirnim doživljanjem narave res nima veliko skupnega, zato se midva takim področjem poleti na daleč izogibava.

Gorniška potepanja. V mrakobnem jutru, ki ga je nad Kamniško Bistrico zakrivala gosta odeja megle, sva se podala v dolino Kamniške Bele. Nekaj časa sva še premlevala, ali bi se podala čez Šraj pesek, a so naju stopinje na označeni poti kmalu odvrnile od teh pregrešnih misli.

Gorniška potepanja: Aljažev dom je sameval. Tudi v zimski sobi, nekdanji karavli, ni bilo nikogar. Pri spomeniku padlim partizanom gornikom se je že toliko zdanilo, da sva si lahko dobro ogledala, kje naju bo vodila "pot". Ob nenehnem pogledovanju proti Steni, sva se sprehodila do izvira Triglavske Bistrice, ki je zamolklo žuborela pod obsežno plazovino v zatrepu Vrat.

Gorniška potepanja: Nedelja je Gospodov dan, ki v cerkev privabi veliko ljudi. Midva sva našla oltar (z veliko začetnico) nekje drugje. Gneče ni bilo. Dan je bil kot ulit in treba ga je bilo popolnoma izkoristiti, zato sva v jutranji zarji korajžno zakorakala s Poldovega rovta proti Bivaku II. Nedeljsko romanje na (pred) Oltar se je lahko začelo.

Gorniška potepanja. Tistega junijskega dne, pred skoraj tremi leti, je bil sneg samo še v ozebniku. Vsenaokoli, tudi visoko zgoraj, pa je že dišalo po pomladi. Odločitev, da greva nanj še enkrat v trdi zimi, je padla kar sama od sebe.

Gorniška potepanja. Krušljiva grapa na začetku, strme trave na sredini in za konec še izpostavljena prečnica med vejami. Suhadolnikov pastir, ki je poleti prenočeval v skalni votlini nad prehodom, je moral biti res dobro podkovan – s svojimi štirinožnimi prijatelji vred.

Gorniška potepanja. Povzpela sva se do zatrepa Velike Dnine. Vsenaokoli so kipeli pod nebo ostri grebeni, ki so v trdi zimi še veličastnejši. Skozi spodnji žleb sva se dvignila pod vršno pregrado.

Gorniška potepanja. Pot naju je vodila domov. Da ob sončni nedelji ne bi ostala čisto brez »belih opojnosti«, sva skočila na najvzhodnejša dvatisočaka osrednjih Grintovcev.

Gorniška potepanja: Že kar na začetku lovske poti naju je pričakala belina. Pa to ni bil sneg kot bi kdo pomislil in kar bi bilo za ta letni čas popolnoma normalno. Med listjem so se nama namreč nasmihali prvi zvončki ...

Gorniška potepanja. Zanimalo naju je, kakšna so videti Belopeška jezera pozimi z Mangrta (2679 m). V dolinah megla, v višinah pa sonce in za ta čas prav prijetne temperature.

Gorniška potepanja. Ta visokogorska "malica", postrežena v  pravih zimskih razmerah nama je že nekaj časa vzbujala apetit. Toda kako v trdi zimi priti do te obložene mizice?

Gorniška potepanja. Pust, pust, krivih ust ...

Karavanška lepotica je bila v zimski preobleki, za konec pa še uresničena grožnja razkurjenega domorodca.

Gorniška potepanja. Po vetrovnem grebenu, s katerega je "odpihnilo" mejo.
Plazovi v visokogorju so se umirili, naju je pa že pošteno vleklo na zasnežene vršace. Na grebenu Košute sva precej domača, tako poleti, kot pozimi.

Gorniška potepanja. Zopet sva se hudovala nad vremenarji, ki so poskrbeli, da sva spala pod domačo streho, češ, kaj bi prenočevala v zimski sobi, če pa bo naslednji dan padalo. Če že, bi lahko z neba padlo le sonce.

Gorniška potepanja. Visoko nad Bohinjem. Ob zatonu starega leta nama je bilo postreženo z ugodnimi razmerami in brez težav sva nanizala še zadnje prgišče lanskih dvatisočakov.

Gorniška potepanja. Kako narediti spodobno zimsko turo, če je treba biti ob enih popoldne že v službi?
Nič lažjega. Vstane se ob treh; z Jermance (avto sem seveda pritiščal do konca) se štarta ob pol petih, na Kamniškem sedlu se v zimski sobi zaspi za pol ure, ...

Gorniška potepanja: Snega je že ob začetku ture kar nekaj, a sledi so zanesljive. Po gozdu gre brez težav, na melišču, pravzaprav snežišču pod Lojtro, pa se malo ustavi. Stopinj ni več.