Arhiv objav

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Slaba vremenska napoved je bila kot nalašč za obiske. Na primer obisk koče v gorah. Bili smo trije – dva Madžara, ki slabe vremenske napovedi nista poznala in jaz, ki sem šel sem prav zaradi nje.

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Snežnik je ena mojih ljubših gora. Stoji odmaknjen, na nasprotnem polu dežele kot Triglav. Nekakšen južni stražar Slovenije je. Trije zaporedni izleti so bili to, zliti v enega samega.

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Na srečo še nisem okužen z ginesizmom (doseganjem nesmiselnih, celo norih in butastih rekordov, še največ za reklamo irskega piva). Jasno je – moj izlet ne bo ne najhitrejši, ne najneobičajnejši, ne najtežji, ne naj... Želim le užiti lepo naravo. In ji tudi nekaj lepega vrniti, v občutkih. Teh pa se ne da izmeriti.

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Nekateri gorniki so radi vedno na drugi gori, drugi spet hodijo vedno in pogosto na eno in isto. Sam sem mešanega tipa. In rad se vračam na lepe kraje. Kadar ne vem kam, grem na Kredarico. Na poti je vedno kaj novega!

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Na začetku torkovega popoldneva je bila Mojstrovka premalo, zvečer že preveč. Prava je bila čez dva dni. Je lepa in lahko dostopna gora. Izogibal sem se je, predolgo. Le zakaj?

Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): Zgodba ni namenjena alpinističnim krogom. (Med plezalskimi, čedalje ostrejšimi trikotniki in planinsko kvadraturo bi morala biti razlika.) Lahko da jim bo ali pa ne bo všeč potep po hribih, lepih in zaobljenih polkrogih, kjer so strmi in nepristopni le vrhovi smrek in macesnov.

Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): »Pri tebi je neka dvojnost. V gore greš s 110% zmogljivostjo, v službi pa delaš, samo z - recimo 70%.« Ne vem odgovora, res ne. Kaj, če ima prav? O tem bom premislil in preizkusil danes na Blegošu. Ima idealno vreme.

Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): Mižim. Notranja ura me opozarja, da prihaja čas vstajanja. Pritisk v sredini telesa skrbi, da ne zadremam nazaj. Mobilnik vklopi piske budilke. Čez tričetrt ure bo vstajanje sonca. Odprem oči in se spustim s pograda.

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Ko sem Rajka Steleta odložil na križišču na Zgornjem Brniku, se mi je smejalo. Začetek zgodbe bom zlahka napisal. Za prvo nadaljevanje je poskrbel Pretepač, potem pa je naprej vse steklo samo od sebe.

Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Ko zapade veliko snega in je ocena nevarnosti snežnih plazov zvišana na 4. stopnjo, pomislim na Viševnik. Zadnjo noč je zapadlo celo novih dvajset centimetrov svežega na pol metra še ne postaranega snega.

Četrtkova zgodba: Konec leta. Minilo je hitro. Vsako leto hitreje. Če se ni spremenila enota mere za čas, kaj je vsako leto drugače? Med hitenjem na goro se spomnim: hitim z delom, hitim v preživljanju prostega časa, izkoristiti želim vsak trenutek. Koliko časa mi ostane za razmišljanje? Dnevi v hitenju postajajo vse manj opazni. Zavestno živim le tisti trenutek, ko se zavedam samega sebe, svojih dejanj, ko začutim vsak korak na poti v gore.

Četrtkova zgodba: Ne spomnim se, da bi me kdo naučil, kako biti zadovoljen. Starši, sorodniki, šola, tudi služba so me marsičesa učili, pa nisem bil zato nič bolj srečen. Prve stike z naravo sem začel doživljati s starši. Pravi občutek zadovoljstva sem dobil sčasoma, ko sem sam iskal pristen stik z naravo. Kako to? Je za to poskrbela narava ali je zaslužen še kdo drug?

Četrtkova zgodba: Kje resnično stoji Činkelman, kateri je pravi? Ne vem. Z znanjem, ki sem ga imel takrat, sem stal na njem. Sedaj nisem več prepričan, da sem bil na pravi špici. Sicer pa – ali je to sploh pomembno? Bilo je predvsem lepo.

Četrtkova zgodba: Proti večeru se bo stemnilo do nižin je zabaven članek Pavškovega Mihe iz preteklega četrtka. Saj mu verjamem, a je vsakokrat tako lepo gledati, kako se noči iz najglobljih dolin do najvišjih vrhov. Videl bom, da ima prav tudi Miha: večerilo se bo od vzhodnega neba proti zahodnim dolinam.

Četrtkova zgodba:

Na vzhodu še ne dežuje. Za vsak vrh sem verjetno prepozen, pa kaj potem. Samo da grem nekam. Opremo vozim v avtu že dva dni. Vsako noč se je vreme malo poslabšalo, a za gore ni bilo časa.

Četrtkova zgodba: Kadar nimam boljšega cilja, grem najraje na Triglav. Rad diham zrak Krme, lovim sapo mimo Kalvarije, na polno polnim pljuča v strmini Malega Triglava. In dobim nekaj drugačne sape za klepet pri meteorologih.

Četrtkova zgodba: Na izletu v neznano vedno nekdo pozna cilj. Vodim samega sebe – zato vem in obenem ne poznam cilja. Pričakujem nekaj novega, neznanega in zanimivega. Obenem ne vem, do kam bom prišel, kje bom obrnil.

Četrtkova zgodba

Delo človeka krepá ali ga osvobaja?

Včasih ga lahko reši sestanka... a to ni to.

Prepričan sem - zanj sem se odločil tudi zaradi nekaterih novic o velikem podoru. Spomnile so me na neizpolnjeno obljubo.

Poravnava dveh starih dolgov, izpred več kot trideset let.

Zelo zanimivi Zelenci, pa malo Male Pišnice in veliko Slemenove špice

Stojim ob tabli Zaprta pot. Čakam, sam ne vem kaj in zakaj.

Na en hribček v poletnem času veličastnih tur

Četrtkovi izleti naj ne bi bili planinski. Navodila planincem tako nimajo prave teže. Brez odvečne teže pa gre gotovo lažje in se pride višje.

Okoslovska, okooslovska gorska tura nad Koritnico in jezikoslovska domača ura nad zemljevidom

Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče.

Prvi e-komentar: "Dovolj o tej gori! Drugače se preveč vleče. Razen če ne misliš v 100 verziji razkriti kako skrivnost..."

Prizadeval sem si stopiti na vrh, a nisem občutil pravega zadovoljstva.

Po veliki reklami za lepo goro, na katero v snegu še nisem šel.

"Za gore ne rabiš motiva. V gore hodiš, ker jih imaš rad."

Ena izmed gora simbolnega pomena

Leon, ki je poleti tekel na Grintovec, sprašuje o zimskih razmerah na gori. Odgovora ni. Fant, dobra ideja za turo!

Leteti na goro sam ali v jati? Iti s prijatelji ali vzeti vodnika?

Priložnost za ponovitev izleta na Peco in v Topli ponovno prisluhniti zanimivim Fajmutovim zgodbam.

»Naredite si zasilni bivak, kaj pojejte in popijte, če imate s seboj. Reševalci pridejo kmalu po vas.«

Njen obraz me je zlahka očaral in domovanje prevzelo. Ajdovski dedec, ki jo čuva, je pa težje opazen.

Ob cesti iščem, kje se začne pot. Ni je! Je možno, da je sploh ni, čeprav je vrisana v vseh specialkah?

Že po petih minutah izleta zletim, kot sem dolg in širok. Kar brez opozorila. Morda je opozorilo sam padec.

Tu je neobičajno drugačno! Kot vedno zaigra v srcu, ko pred koncem dneva stopim na kak vrh.