Arhiv objav

Gore in ljudje: Čeprav imamo dobre in slabe učitelje, mentorje in voditelje, je od vsakega posameznika odvisno, katerega si bo izbral za vzornika in komu bo sledil. Narava je lahko dobra učiteljica in življenja, kjerkoli.

Gore in ljudje: Septembra sem na Veliki planini lovil Vrabca po telefonu, potem pa je on mene ujel v zanko »Kako občutimo naše gore«. V tretjem poskusu sem ugotovil, kje je tičal pred dnevi. Visoko, najvišje, na Grintovcu! Po naključju me je opozoril na neko zanimivost ...

Kaj je o Andreju Vovku ob njegovem zadnjem slovesu povedal njegov turnosmučarski prijatelj Matjaž Pribošič.

Gore in ljudje: Se zaradi dosežene višine, večjega napora in veličine gora počutiš bolj izpolnjenega? »Prej bi rekel izpraznjenega ... zato vmes lažje razmišljam, o marsičem.« Očetu bi za to zadoščal že navaden sprehod po gozdu! »Poleg tega je Triglav zame zakon.«

Gore in ljudje: V hrupu se da prihod novega leta opaziti le s koledarjem na steni in uro na roki. Zaželela sva si malo miru in veliko tišine. Vedela sva, da je na Solčavskem tega na pretek.

Gore, Jos in ljudje: Na Blegoš sva poskusila v turnosmučarski tehniki. Naenkrat jo zbriše naprej. Kako bom dokazal, da je pes zares bil na vrhu?
Na slikah ni veliko videti. Morda se kaj občuti. Na primer nekaj radosti.

Gore, Jos in ljudje: Bil sem vodnik. Ne planinski, ne gorski, ampak … kaj, če je bilo obratno? Ni bilo jasno, kdaj sem jaz psa vodil na goro in kdaj je Jos mene po gori vlekel za nos.

Gore in ljudje: Poznam ga. Po gorah tava z nekim nikomur znanim namenom. Mimogrede omeni: »Za nekaj časa bom prenehal hoditi v gore.«
Komaj razumem. Ja, v gore ja. Kaj pa – na Kredarico?

Gore in ljudje: Imaš kakšno manj pompozno zgodbo o čisto navadni poti na Triglav?
»O, ti junec, si imel v mislih manj juncaško?« Ja, z manj opisovanja sebe in z več opisov gora.

Gore in ljudje: mozaik treh zgodb o gori, h kateri roma veliko ljudi,
na kateri so se pomešali mitologija, spomini in sanje.
Je možno, da gora varuje ljudi, ko romajo nanjo?

Gore in ljudje: Namenil sem se na Ojstrico.
Na goro, ki ima nekaj skupnega s Triglavom.
To je vse.

Gore in ljudje: Kakšno pomoč sodelavcev si imel pri osvojitvi Triglava? »Imel sem trden namen, da jih letos nekaj pripeljem na vrh. Pri izvedbi so mi bili ti sodelavci v veliko pomoč.« Zakaj pohod sto ženskih? Reče se pohod sto žensk. »Bilo nas je tudi za sto moških.«

Gore, pes in ljudje: Ni nujno, da gre v dvoje lažje.
Lahko pa je bolj zabavno.

Gore, pes in ljudje: Kratko javljanje z Blegoša – z Josom sva v rezervi imela še šesti par nog!

Gore in ljudje: Kaj novega lahko poveš o stokrat prežvečeni poti, zakaj Triglav? »Zaradi ljudi, ki jih srečam, in pogovorov z njimi.« Potem bi moral biti tam naslednji dan, ko je gor šlo sto žensk. Tako bi se naklepetal za nadaljnjih sto dni. »To bi lahko bilo izzivanje. Nisi vedel, da so pohod organizirali ob polni luni?«

Gore in ljudje: Za Kurjeke si niti v sanjah ne predstavljam, da bi jih 'pohodil' na pozno popoldne. Ni lahko stopiti nanje, še manj na pravilen način. S kravjeki je povsem drugače. Manj ko sem pazljiv, več je verjetnosti, da stopim po njih. Občutek pove, kdaj sem na 'pravi', ta spolzki poti.

Gore in ljudje: Kdo je Rzeničnik, mi Jože s planine Rzenik ni povedal. Pozabil sem ga vprašati. Na Konju pa sva le bila! Dobro, da nisva zašla v zamegljene gore, tu naju je našla luknja v oblakih.

Gore in ljudje: Kaj imata skupnega pust in dopust? Na dopustu se lažje maskiram v samega sebe in se usklajujem s seboj. Imam čas za vajo v poslušanju samega sebe in v sledenju občutkom – dopustim in se zgodi.

Gore in ljudje: Stran knjige si slikal v času, ko ti jo je po e-pošti pošiljal znanec, to je čisto naključje! »Vse se da pojasniti na enostaven način.« Kako? »Če sprejmeš, da se naključja dogajajo, potem mora biti tudi nekdo, ki jih 'dogaja'. Vprašaj se, kdo naključja povzroča.«

Gore in ljudje: Temna silhueta na svetli podlagi - samo še nekaj korakov je od 'luknje' do stolpa. Planinska organizacija ve, da stolp stoji postrani? Saj res - bodo v planinski muzej prestavili tudi Staničevo zavetišče?

Gore in ljudje: Si me posnemal in hodil za nosom na Blegoš in v Krmo? »Kaj če sem te, posnemal? Kje neki! Posnema se vendar smetana. Imam pa zato zate nekaj jezikovnovskih razlag o nosnem korenu.« Reče se jezikos... »Ne bi vedel, nisem strokovnjač za jezik.«

Gore in ljudje: V tem gorskem virtualnem svetu sem ujel nekaj o specifičnem živalskem oglašanju. V naravi sem ugotovil: v vsem naravnem se skriva ali je vanj zapisana  neka koda, tudi v kokodakanju. (Na sliki: Jos, kam si spet vtikal svoj nos!)

Gore in ljudje: Sneg v hribih strahovito hitro pobira. Hitim z zadnjo romarsko zgodbo. Koga bo čez dva tedna še zanimal lanski sneg?

Gore in ljudje: »Nič nisi klical!« Janez, za romanje ne spremljam vremenskih napovedi, ne iščem na spletu trenutnih razmer in ne kličem meteorologov. (Spletno sliko Kredarice sem si pa le ogledal. Vir slike: ARSO)

Gore in ljudje: Gledam reklamo za mobi s simpatičnim dečkom, ki mu očitajo vpitje v gorah. V bučnih odmevih so hote ali nehote spregledali  tišji del sporočila: "Poglejte, sam sem sredi zasneženega visokogorja!"

Gore in ljudje: Kdo je v aprilskih TV odmevih sprožil plaz opozoril reševalcev, naj se družine za boga milega odpovejo prvomajskemu vandranju v visokogorje? Je bil to jek 'svobodnjaka' Jake? (Vir: internet, splet okoliščin).

Gore in ljudje: Zakaj zahajamo v gore in zakaj ne, recimo 'vzhajamo'? Zakaj večina zahaja v času sončnih vzhodov? Bil je običajni čas - ko je sonce zahajalo v gorah.

Gore in ljudje: Gora ni nora. »Kdor je gor, ni nor.« Kolikokrat na leto si gor, komaj vsak deseti dan? »Približno.« Če bi število 'gor' podvojil ali celo potrojil, bi bil zato manj …? »Seveda bi bil manj dol.« Ampak ti hodiš zadnje čase v vmesni svet. »Kot se ponudi priložnost.«

Gore in ljudje: »Zgodba ni namenjena planincem in gornikom, še manj alpinistom.« Kaj pa, če jo bodo vseeno brali? »Zakaj pa ne? Jano in Ono prav tako berejo moški, čeprav naj bi bili namenjeni ženskam.« Komu je potemtakem namenjena? »Ne bi vedel ... kdor bo v njej znal najti kaj zase.« Zakaj zgodba o Veliki in Mali? »Ker si zaslužita.«

Gore in judje: Katero goro bi mi svetoval za v nedeljo? »To je stvar posameznika.« Mislil sem: tako, za vsakega. Prijetno obljudena, a ne tudi oblegana. (Pomišlja). »...atajur.« Kje pa stoji ta ata Jur? (Ve, da ga dražim.) »Ni ata. Je 'M' kot mama: Matajur. Tata-mata Beneških Slovencev.«

Gore in ljudje: Sam od sebe je začel pripovedovati o najbolj navadni turi na Viševnik. Nič ekstremnega, neobičajnega. »Lahko to kje objavim?« »Kot intervju. Samo da ne razkriješ moje identitete.« Naj bo zgodba v opozorilo, kako se na Viševnik ne hodi!

Gore in ljudje: Listam po Šmitkovih Svetinjah preteklosti in poiščem tisto - o babah. Najdem, da se je Planjava nekoč imenovala Baba. Pa še to: Po gorenjski ljudski pripovedi so Kamniške planine spomin na pokoro grešnika ali nekega »škodljivega bitja«, ki je nosil(o) kamenje na kup. (*)

Gore in ljudje: Jeseni je v misli nenadoma priplaval spomin na Rzenik. Kdaj je bilo to, kdaj bom šel spet nanj? Decembra sem o njem prebral zimsko zgodbo in ugotovil, da prihaja pravi čas zanj. Vse drugo se je uredilo samo po sebi.

Gore in ljudje: namesto četrtkove kronike nekaj o slovenskih cesarjih. Članek nima slik. Vseeno vam priporočam, da ga raje glejte kot da bi ga brali. Gre bolj za terorijo kot kaj drugega...

Zadnja četrtkova zgodbica: Blegoš nima severne stene. Po njegovi severni strani sem se potepal nekaj zaporednih izletov, tudi z belim psom Josom.

Polet, Uvodnik - Primož Kališnik. Človeštvo je prišlo ali prihaja na eno izmed točk v svojem razvoju, ki ji ne moremo reči, da je točka v zgodovini, temveč bržkone konec razvoja ...

Četrtkova zgodba: Rjavina je dolgo čakala name. A kdor čaka, dočaka. Goram itak ne preostane drugega.

Četrtkova zgodba: nekaj besedí o Lipševih vratih, Obel kamnu in izgubljenem psu.

Kratka četrtkova zgodba na enega od vrhov nič kaj krotke gore.